Dr. Jerneja Terčon: »Eno od mojih diagnostičnih vprašanj je bilo leta, naj mi povejo zgodbo o Rdeči kapici. Zdaj tega otrok ne sprašujem več, ker je večina sploh ne pozna.« / Foto: osebni arhiv
Da je tudi sama nevrorazlična oseba in da ima nevrorazlične otroke, dr. Jerneja Terčon vidi kot pozitivno tudi v svojem poklicu specialne pedagoginje pri diagnostiki in obravnavi otrok, ki se srečujejo z najrazličnejšimi diagnozami in izzivi. »Že ko staršem to povem, lažje zadihajo. Družine bolje razumem in jih lažje podprem. Otrokom dam vedno priložnost, iščem različne načine, da pokažejo svoje znanje. Je pa to včasih dolgotrajnejši proces. Diagnostična ocena je potem posledično lahko boljša. Če se otroci v nekem okolju dobro počutijo, pokažejo tudi svoje znanje,« je pojasnila.
Za konec najinega pogovora sva se dotaknili še teme porasta odločb o usmerjanju, s katerimi so otrokom s posebnimi potrebami priznane pravice iz Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Večkrat je slišati, da v večinski osnovni šoli skorajda ni več razreda, v katerem ne bi vsaj en učenec imel odločbe o usmerjanju. »Moje mnenje je, da porast ni ravno takšen, kot je dostikrat predstavljeno. Težave se danes bolje prepoznavajo in jih je dejansko vedno več, kar pa bi lahko spremenili. Zahteve do današnje generacije otrok in mladostnikov so neustrezne. Spremeniti bi morali načine poučevanja, poleg tega so učni načrti preobsežni. In ko otroku ne gre, starši pomislijo na posebne potrebe in na iskanje pomoči. Včasih te možnosti ni bilo,« razmišlja. Večkrat je tudi slišati, da starši za svojega otroka odločbo izsilijo. »Od 150 primerov na leto dobim takšna enega ali dva, kar je zanemarljivo,« doda.
Opaža, da je težave še povečala epidemija covida-19. »Epidemija je najbolj prizadela prav nevrorazlične otroke. Na podlagi dela v ambulanti lahko rečem, da je petdeset odstotkov več otrok z govorno-jezikovnimi motnjami oziroma težavami na področju govora in jezika, ogromno je čustveno-vedenjskih motenj – tudi zelo zahtevnih primerov, ki pomoč potrebujejo že v zgodnjem otroštvu. Sploh generacije, rojene leta 2019 in kasneje, bodo velik izziv šolstvu. Eno od mojih diagnostičnih vprašanj je bilo leta, naj mi povejo zgodbo o Rdeči kapici. Zdaj tega otrok ne sprašujem več, ker je večina sploh ne pozna. Črke poznajo skoraj vsi, Rdeče kapice pa ne,« je predstavila zanimiv, a hkrati alarmanten podatek.
Po drugi strani, pravi, pa so danes otroci zelo vešči ekranov. »Če bi jih odstranili, če bi se starši več ukvarjali z otroki in če bi se učni načrti malo oklestili, bi bilo izzivov zagotovo manj. Bodo pa primeri otrok s čustveno-vedenjskimi motnjami intenzivnejši, ker to nekako sovpada z današnjim življenjskim slogom, ki je drugačen kot v naši mladosti ali v mladosti še starejših generacij. Za samoregulacijo smo imeli naravo in igrišče. Veliko družin ima danes žal drugačen življenjski slog.«
Na splošno meni, da sistem usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ni dober. »Včasih so postopki usmerjanja sami sebi namen in se ne bi smeli izvajati na način, kot se. Sem zagovornik ukinitve komisij za usmerjanje, čeprav sem nekaj časa tudi sama delovala v njej. Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov bi morali prevzeti ta del, ker otroka poznajo. Odločevalci tega nekako ne slišijo. Četrt stoletja je že minilo od sprejema prvega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Vmes so se generacije spremenile, zakon pa z izjemo uvedbe skupine otrok z avtističnimi motnjami skoraj nič. Ob tem, da so iz seznama otrok s posebnimi potrebami črtali nadarjene in otroke z mejnimi intelektualnimi sposobnostmi. Slednjim dodatna strokovna pomoč tako ne pripada,« je še zaključila.
(Konec)
