Že v Parizu se mu je odlomil čevelj

Bukov Vrh – Urban Košir ni eden tistih kolesarjev, ki bi svoje oči vsakodnevno upirali v rezultate Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja ali si kupili dres njunih moštev, čeprav ju seveda zelo spoštuje. Pravzaprav je pred nekaj leti s kolesom naredil komaj nekaj sto kilometrov letno. Podvig, ki ga je začel 12. avgusta in končal 20. taistega meseca, se je zgodil zaradi stave s sodelavcem v letu 2021. »Pol leta smo delali v Parizu, po delovnem dnevu smo šli na kako pijačo, pa je enkrat Jure 'Martenka' rekel, da ne morem priti iz Pariza do doma v 14 dneh. Jaz sem mu takrat rekel, da z lahkoto pridem v desetih dneh,« se dneva stave, ki se je zgodila ravno na njegov rojstni dan, spominja Urban. »Potem je vsako leto nekaj prišlo vmes, a sem ves čas govoril, da bom enkrat šel ...«

In je šel …

Urban se je odločil in naredil načrt, en teden po zabavi za trideseti rojstni dan je odletel proti Parizu. »Doma sem nekaj dni prej povedal, da grem kolesarit od Pariza do doma. Niso se posebno začudili, le nad tem, da grem popolnoma sam, so bili malo presenečeni. Pa sem jim rekel, da bom že samega sebe sit, kaj šele, če bi šel nekdo z mano,« se nasmehne. »V ponedeljek sem se vkrcal na letalo z Brnika na pariško letališče Orly, malo me je sicer skrbelo, ali bo kolo prišlo za mano, ampak je bilo vse v redu. Samo v škatlo ga moraš spakirati. Letel sem s Transavio, celoten let s kolesom vred me je stal 190 evrov,« pove Urban.

Začel ob enih zjutraj

Ko je malo po 23. uri na pariškem letališču prevzel kolo, ga sestavil, pri čemer je imel malo težav s polnjenjem pnevmatik, saj je imel malce, kot je rekel, 'čudno' kolesarsko tlačilko, se je ob enih zjutraj odpravil na pot. »Najprej sem naredil ovinek do Pariza, zaradi stave, uro in pol sem gonil do Elizejskih poljan, toliko, da sem jih ovekovečil, potem pa sem krenil na pot proti Sloveniji,« se nočnega starta spominja Urban. Pa tudi prve zagonetke, ki jo je rešil v naslednjih dneh. »Že v Parizu se mi je odlomil čevelj, počila je plastika, prvi dan se je na začetku še držal, po kakih 185 kilometrih pa mi je čisto odpadla plastika. Znašel sem se, jo pripel na pedal in samo položil nanjo nogo. Naslednji dan sem poiskal sekundno lepilo, ki se ga po tistih vasicah, kjer sem vozil prvi dan, nikjer ni dalo dobiti. Lepilo je dobro držalo čisto do zadnjega dne, le malo je neugodno, ker ne drži tako trdno noge. Da sem natočil vodo v bidona, sem ves čas gledal, da sem koga našel pred hišo in ga poprosil, naj mi ju napolni. Ampak vsi so bili zelo prijazni.«

Dolga »etapa« prvega dne

Urban je šel na pot z dvanajst let staro očetovo specialko znamke Spezzoto, z njegovimi čevlji, prav tako podobne starosti kot specialka, pred letom, ko je začel malce več kolesariti, pa si je omislil svoja dres in čelado. Prvi dan se je ob enih zjutraj podal na pot proti Sloveniji. »Vozil sem celo noč, zoprno je bilo, ker ni bilo nikjer nobene črpalke. V Parizu sem natočil dva bidona, potem pa do osmih zjutraj nikjer ničesar. Zjutraj sem nato našel neko pekarno, se najedel, spil en energijski napitek, potem pa je steklo ...« Prvi dan je bil na kolesu 13 ur in 50 minut ter prekolesaril 306 kilometrov. »Saj to je daljša etapa kot na Dirki po Franciji,« porečem … »Ja, res je, take ne bom več šel,« v smehu zagotovi. »Šel sem na pot kar ponoči, saj sem predvideval, da ne bo vroče, čeprav me je pa potem proti jutru kar malo zeblo, je bilo le okrog 15 stopinj. Prvi dan sem prekolesari 2500 višinskih metrov, predvsem pa sem imel sedež prenizko, tako da so me zadnjih 50 kilometrov začela boleti kolena, takrat sem tudi mislil, da bom kar nekam zagnal kolo,« se najdaljše etape v osmih dneh spominja Urban.

Razgledi in prigode

Drugi dan je bil, kar se kilometrov tiče, tudi kar velik zalogaj: prekolesaril je 220 kilometrov. »Ko sem se pripeljal do Basla, sem lahko, ker sem bil lahko do 12. ure v hotelu, malo dlje počil. Ko so mi pripeljali kolo iz skladišča, je bila zadnja guma prazna. Skušal sem jo zamenjati s starimi orodjem, ki sem ga imel s seboj, pa se mi je vse polomilo. Potem sem nekaj na silo poskusil, pa mi prav tako ni uspelo. V trgovini sem potem naposled le našel prave reči, tako da sem pozno krenil na pot. Drugače je bilo voziti po mestih kot prej po vasicah, podeželju ...« Čeprav je tretji dan prevozil »le« 60 kilometrov, je bil to eden najtežjih dni. »Proti koncu tretjega dne so me začele peči ahilove tetive, šel sem po hladilne kreme, malo sem mazal, ampak ni bilo nič bolje. Kaj sem hotel, kljub bolečinam sem gonil naprej.« Kot pove Urban Košir, sicer nekih večjih priprav na kolesarsko turo od Pariza do Bukovega Vrha ni imel. »Res je, da sem pred odhodom letos naredil 1200 kolesarskih kilometrov, malo okrog doma, pa na Krk gremo od doma s kolesom, kar nanese 180 kilometrov. Letos smo šli štirje še nazaj: v petek na Krk in v nedeljo nazaj.«

Ko goniš v klanec, malo pozabiš

Četrti dan, kot pravi Urban, je prekolesaril nekaj več klancev kot prejšnje dni. »Sem šel čez Zürich, pa je bilo 40 kilometrov ravnine ob jezeru, tu sem težko gonil, zadnjica me je bolela, tetive … Ko pa se je začel klanec, je bilo bolje, ker moraš ves čas pritiskati in malo pozabiš. Potem sem že prišel v Avstrijo, takrat sem bil že čez dobro polovico poti, do takrat sem pregonil 725 kilometrov.« Naslednji dan je kolesaril do Innsbrucka, kjer se je zadržal dva dni. »Prekolesaril sem 170 kilometrov in 2000 višinskih metrov, proti koncu me je že dež lovil. Se je pa ves dan pripravljalo na dež, moral sem kar hiteti, tudi videl sem, ko so v dneh pred tem imeli poplave in so odstranjevali njihove posledice.« Sedmi dan odprave od Pariza do Poljan je Urban prekolesaril 206 kilometrov. »Šel sem čez Italijo in nazaj v Avstrijo, v Lienz. To je bil edini dan, ko sem si prenočišče rezerviral isti dan. Vse v mestu je bilo več kot 120 evrov, pa sem našel nekaj v moji smeri za 65 evrov in sem naredil še 20 kilometrov več. Tu sem šel tudi v McDonald's. Kar veliko hitre hrane sem pojedel, predvsem je to super, ker je hitro pripravljeno, ko si lačen,« pojasni.

Nato je osmi dan ustvaril rok …

... poje Peter Lovšin. Osmi dan, 20. avgust, pa je bil tudi dan, ko sta Urbana na poti domov na Jesenicah pričakala njegov oče in prijatelj in so skupaj odkolesarili na sprejem v domače Poljane, ki ga Urban ni pričakoval. »Zjutraj je malo deževalo, ko sem se odpravil na pot iz Lienza, še 185 kilometrov je bilo pred mano.« Zadnji dan je bil na kolesu osem ur in dvajset minut. »A je hitro minilo. V Slovenijo sem prišel skozi Trbiž, Rateče in Kranjsko Goro do Jesenic. Tu sta me počakala oče in prijatelj in me pospremila do doma. Šli smo na Kropo, čez Jamnik, nato v Selca in po Selški dolini v Škofjo Loki ter domov v Poljane.« Na krožišču v Poljanah so ga pričakali prijatelji in plakat, na katerem je pisalo: »Bravo, Urban!« »V Poljane smo prišli okrog sedmih zvečer, potem sem pa še do doma moral goniti, a tista dva kilometra in pol v slabih desetih minutah res nista bila omembe vredna.«

Brez velikega načrtovanja

Urban Košir se s potjo od Pariza do Poljan ni pretirano obremenjeval. »Kupil sem si navigacijo in zadnjo lučko, kolo in čevlje sem imel od očeta, kolesarsko opremo od lani,« pove. »Povečini sem samo gledal, kam moram zaviti, kje so klanci in kako se bom usedel, da me bo čim manj bolela zadnjica. Posnel sem si nekaj glasbe, ki pomaga pri dolgčasu,« pove. Stavo je torej Urban Košir na nek način dobil. Vendar se je obljubljenih tisoč evrov pretopilo v en teden plačanih napitkov na dopustu. Urban pove, da je takrat Juretu rekel, da če bo pred tem, ko se bo odpravil na pot, več kolesaril, stava ne bo veljala (v stavi, kot pove, je namreč veljalo, da bo dobljena, če Urban pred odpravo prekolesari do sto kilometrov v sezoni). »Zdaj sem bolj šel zaradi tega, da dokažem, da lahko pridem, in ker sem govoril, da bom šel.«