Za zidovi

»Glede na to, kakšna je bilanca med strahovi in upanji, po kateri se ravnajo zahodne družbe, to vprašanje /migracij/ dobiva različne odgovore. Te odgovore je v grobem mogoče razdeliti v tri kategorije diskurza upravičevanja: 1. neregularni migranti sploh niso nedolžni. Ogrožajo našo družbo in njene vrednote. Zato se moramo braniti. Trpljenje, ki se pri tem proizvaja, je nujno. Problem je tako nezmožnost zahodne politike, da bi sprejela 'težke odločitve', kot tudi nezmožnost 'pomehkuženih' prebivalcev, da bi prenesli podobe trpljenja drugih. Brezdomišljijsko, neskončno repetitivino metaforiko manjkajoče 'trdote' pri tem pogosto poganja komaj prikrita tesnoba pred izgubo lastne možatosti oziroma strah pred domnevno feminizacijo družbe. 2. neregularni migranti so nedolžne žrtve hudodelskih tihotapcev. Primerjajo jih celo s 'sužnji', ki jih je treba osvoboditi. Varovanje meje tako navsezadnje služi tudi zaščiti slabo informiranih in zavedenih oseb, ki ne vedo, v kaj se spuščajo, ko se odločijo za migracijo. 3. neregularni migranti niso nič drugačni od nas. Želijo le živeti boljše življenje in to razumljivo poskušajo doseči na Zahodu. A žal se pri nas soočamo z omejenimi kapacitetami, nevarno desnico in deloma do migracij sovražno nastrojenim prebivalstvom, ki pridobiva na moči z vsakim novim prihodom migrantov. Zidove moramo zgraditi prav zato, da bi preprečili njihov vzpon. Vse tri različice dobro ponazarjajo, kako zelo fetiš državne meje in njemu pripisana čudežna moč obrambe pred vsem tujim prodirata v notranjost družbe in preoblikujeta javni diskurz. Vse tri utrjujejo prepričanje, da je za zidovi – in pravzaprav zgolj za zidovi – mogoče dobro življenje. Vzorčni primer prve kategorije je mednarodni trumpizem. Odgovor na vprašanje o združljivosti nasilja na mejah z idealistično samopodobo liberalnih demokracij se po Trumpu glasi, da moramo poleg migrantov na muhi imeti tudi demokracijo.« (str. 40–42) »V času, ko se bolj kot kdaj prej utrjujejo zunanje meje Evrope in celotnega Zahoda, prebivalci globalnega Juga pa so reducirani na manj kot nič, je vsaka teoretska intervencija, ki zareže v ta do konca strjeni konsenz, izjemno dobrodošla …« (Iz zapisa na spletni strani založbe)

Knjižica, iz katere sta gornja odlomka, je poseben prispevek k vprašanju migracij, to pa je že vrsto let eno glavnih na planetu. Poanta knjige je v njenem podnaslovu: da so zaprte meje nevarnost za odprto družbo. Tudi če se s to trditvijo ne strinjamo, jo je vredno proučiti.