Na prireditvi so predstavili kolekcijo Urbani safari, delo modne oblikovalke in blejske podjetnice Anamarije Nuše Mulej, ki je svojo poklicno pot začela v Vezeninah. / Foto: Primož Pičulin
Vezenine prepletle niti skupnosti
Pred stoletjem se je na Bledu začela tradicija industrijskega vezilstva, ko je podjetje Izdelovalnica slovenskih in švicarskih vezenin prejelo obrtni list Sreza Radovljica z dovoljenjem za izdelovanje vezenin v večjem obsegu. Iz nje je zrasla tovarna Vezenine Bled, katere mojstrske stvaritve so našle pot do kupcev po vsej Jugoslaviji in celo do daljne Rusije. Ob stoletnici, ki bi jo letos praznovale Vezenine Bled, so njihovo bogato dediščino zaznamovali s prireditvijo in izdajo publikacije Zgodbe iz Vezenin – stoletne nitke.
Vezenine Bled niso bile le droben šiv na blagu ali preprosto prepletanje niti – bile so srce in duša skupnosti, zgodba, ki se je več kot osemdeset let pletla med ljudmi, njihovim delom in ustvarjalnostjo. Tako so zapisali v publikaciji, ki je ob stoletnici te znamenite tovarne izšla pod okriljem študijskega krožka Ljudske univerze Radovljica. Zgodbe iz Vezenin so združile nekdanje zaposlene, mlajše generacije in lokalne navdušence v skupnem prizadevanju za ohranitev spomina na tovarno, ki je vrsto let pomembno zaznamovala blejski okoliš.
V publikaciji so zbrani spomini, anekdote in nostalgični prizori, ki ne govorijo le o tehnični dediščini, temveč predvsem o ljudeh, njihovem trdem delu, prijateljstvu in pripadnosti. »Vezenine Bled, sinonim kakovosti in inovativnosti, so svoje izdelke ponesle daleč onkraj slovenskih meja, a njihov resnični vpliv se kaže v življenjih, ki jih je tovarna povezovala in oblikovala,« so zapisali ustvarjalci publikacije. Knjiga tako popelje skozi čas, ko je tovarna utripala kot središče lokalnega življenja, in obudi nitke spominov, stkane v mozaik kulturne in industrijske dediščine. »Ljudje so se množično odzvali, prinesli fotografije in z nami na krožku, ki je potekal več mesecev, delili zelo osebne zgodbe,« je povedala Mateja Rozman Amon, direktorica Ljudske univerze Radovljica, ob tem pa dodala: »Presenetljivo je, da ljudje še vedno prihajajo in so pripravljeni zapisati svoje zgodbe, zato bomo na nek način ta projekt nadaljevali.«
Stoletnico Vezenin Bled so v začetku decembra zaznamovali s prireditvijo v Medgeneracijskem centru Vezenine Bled, ki je zgrajen na območju nekdanje tovarne, danes pa stoji kot simbol bogate zgodovine in predstavlja stičišče različnih generacij. V avli centra je na ogled razstava, posvečena nekdanji tekstilni tovarni, po kateri je center dobil ime. Razstavo z naslovom Vezenine Bled, osem desetletij industrije čipk in vezenin je pripravila ekipa Gorenjskega muzeja Kranj, ki hrani predmete iz zapuščine tovarne.
»Kot otrok sem v naši domači hiši vsak dan poslušal zgodbe o tem podjetju, saj je bila med številnimi zaposlenimi tudi moja teta Francka Rozman. Zaradi zdravstvenih razlogov je bila kot šivilja zaposlena le po štiri ure dnevno. Šole takrat še nisem obiskoval, bil sem v varstvu pri stari mami, kjer se je teta praviloma oglasila vsak dan, takoj po službi. Najprej sta poklepetali o tem, kaj vse se je ta dan zgodilo v Vezeninah, katera sodelavka je na dopustu, katera na bolniški. O izdelkih tovarne Vezenine Bled se je vedno govorilo z veliko mero spoštovanja. A kljub vsemu to ni zadostovalo, da bi se tovarna ohranila in še danes nudila kruh lokalnemu prebivalstvu,« je svoje spomine na Vezenine Bled, ki jih je strnil tudi na prireditvi, v publikaciji opisal blejski župan Anton Mežan.
Leta 1945 je bilo v podjetju 18 zaposlenih. Večje število dodatnih delavcev so potrebovali od sredine petdesetih let. Izjemno rast so beležili v šestdesetih in sedemdesetih letih. Leta 1962 je bilo v podjetju 120, leta 1975 pa že 747 zaposlenih, večina so bile ženske. V času največje proizvodnje sredi osemdesetih let so imele Vezenine v vseh obratih skupno 760 zaposlenih. Z manjšo prodajo in težavami v poslovanju v devetdesetih letih se je število zaposlenih občutno zmanjšalo, na okrog 400. Pred letom 2000 je bilo v Vezeninah le še 150 zaposlenih, v naslednjih letih pa se je to število zmanjšalo na vsega nekaj deset.
V zlatih časih Vezenin so skrbeli za skupnost zaposlenih, saj je bilo zadovoljstvo kolektiva vodstvu zelo pomembno. Kot se v publikaciji spominja nekdanji direktor Vezenin Franc Sirc, so za oddih zaposlenih kupili apartmaje v Dalmaciji, veliko vlagali v zdravje, šport in kulturo, ustanovili pevski zbor, imeli svojo kuhinjo za prehrano vseh zaposlenih, organizirali piknike za druženje in podobno.
Na prireditvi je nostalgične spomine delil tudi Viljem Tomat, ki je med letoma 1974 in 1979 opravljal funkcijo glavnega direktorja Vezenin Bled, ko je bilo v tovarni zaposlenih kar 750 ljudi. Poleg blejskega obrata so imeli proizvodne enote še v Ilirski Bistrici, Vipavi in Kočevju. »Na Bledu je bil obrat nekaj posebnega, saj smo imeli tudi delo na domu. Približno 50 ljudi je opravljalo določene naloge za Vezenine kar iz svojih domov,« je povedal Tomat. Na tiste čase ga vežejo mešani občutki. »Na eni strani so bili naši delavci izjemno pridni, naše kreatorke pa vrhunske. Na jugoslovanskih sejmih smo za svoje razstavljene izdelke vedno prejeli priznanja in nagrade. Naše obleke so bile priljubljene povsod, koliko porok je bilo v oblekah Vezenin. Na drugi strani pa so nas strogo omejevali. Vse je bilo regulirano iz Beograda, od cen do odobritev za nabavo novih strojev,« je dodal.
Štefka Pazlar iz Spodnjih Gorij se je v Vezeninah Bled zaposlila pri 18 letih in tam delala vse do upokojitve. Ukvarjala se je z izdelovanjem čipk, ki jih še danes nekaj hrani doma kot dragocen spomin. »Zaposlitve v Vezeninah ni bilo lahko dobiti, saj je bilo povpraševanje po delovnih mestih izredno veliko. Delo je potekalo v treh izmenah, bilo je zahtevno. V obratu v Vintgarju je bilo približno petdeset strojev, v njem je bila tudi likalnica, čipke pa smo izdelovale tri zaposlene,« je povedala.
V Vezeninah je delala tudi Nada Čadež z Bohinjske Bele. »Prej sem bila zaposlena v Ljubljani in na Jesenicah, vendar sem se odločila za Vezenine, ker so bile bližje domu. Kolektiv je bil kot ena velika družina. Tam sta pred mano delali že moja mama in teta, ki je kasneje odšla v Ameriko,« je povedala Čadeževa, ki je bila zaposlena v financah, kjer je med drugim skrbela za izterjave. »Še danes se z nekdanjimi sodelavci zelo radi srečamo,« je poudarila.
Mirzo Vukalić z Lancovega je bil v Vezeninah zaposlen od leta 1979 in vse do njihovega zaprtja. Delal je v barvarni. »Vsem zaposlenim je bilo izredno žal, da so se Vezenine zaprle. Bil sem sindikalist, po zaprtju sem se moral prijaviti na zavod za zaposlovanje, kasneje pa sem se ponovno zaposlil. To ni bilo preprosto,« je dejal in dodal, da je podjetje domačinom veliko pomenilo, saj je mnogim zagotavljalo kruh. »Vezenine so bile eno redkih podjetij, kjer smo bili zaposleni izjemno povezani in pripadni. Še danes hranim vse članke iz časopisov, ki so poročali o zaprtju Vezenin.«
Jeseni leta 2004 je skupščina Vezenin Bled predlagala likvidacijo podjetja, ki je tedaj imelo 119 zaposlenih. Naslednje leto je proizvodnjo za vezilnimi stroji zaključevalo le še 32 delavcev. Zamrli so tudi načrti in upi za ohranitev vsaj dela proizvodnje vezenja. Stavba tovarne je dolgo stala zapuščena in je bila leta 2015 porušena. S tem se je na Bledu končala osem desetletij dolga ter bogata tradicija strojne izdelave vezenin in čipk.
