Umetnost in zgodovina z roko v roki

Kamnik – Leya Kokoravec je umetnica, ki si svojo ustvarjalno pot utrjuje skozi raziskovanje različnih materialov in tehnik, s čimer daje svojim delom edinstveno noto. Njen kip generala Maistra na konju, ki ga je oblikovala za kamniško proslavo, je presegel meje tradicionalnih kiparskih upodobitev – tako v svoji simboliki kot v tehnični izvedbi. Kot nam je povedala, se je njena ljubezen do umetnosti začela že zelo zgodaj. »Ko sem bila majhna punčka, nekje okoli osmega leta, so me starši poslali na tečaj k akademski kiparki. Ta je prepoznala moj talent, ki sem ga seveda morala razvijati z delom in trudom,« je pojasnila. Čeprav je sprva oklevala, jo je mama Slavica Štrukelj Kokoravec, sicer slikarka, spodbudila k razstavljanju. Leta 2015 sta skupaj razstavljali na njeni prvi razstavi, zdaj pa pogosto združujeta moči.

Leya Kokoravec se ne omejuje na eno vejo umetnosti. Poleg kiparstva se ukvarja z risanjem, fotografijo in celo snemanjem filmov ter videospotov s partnerjem Vitalom. A kiparstvo ostaja njen glavni izraz. Njena umetniška dela izstopajo zaradi inovativne uporabe različnih materialov in tehnik, ki jih združuje v edinstveno celoto. Pri ustvarjanju pogosto uporablja steklena vlakna, patino, bron, baker in 24-karatno zlato, pri čemer kombinira tradicionalne kiparske metode z modernimi pristopi. »Galerist iz Trsta je moj slog opisal kot svojevrsten,« je povedala. Umetnica pri ustvarjanju črpa predvsem iz sebe. »Na začetku sem veliko raziskovala motive, zdaj pa se najbolje počutim, če ustvarjam iz svojega notranjega sveta,« je pojasnila. Ustvarjalni proces začne s skico ali pa kar iz glave, spremlja pa ga obvezna kavica.

Kip Maistra kot simbol časa

Na vprašanje, kako je prišla do sodelovanja pri proslavi v Kamniku, je razložila: »Z mamo sva že večkrat razstavljali na ministrstvu za obrambo. Državni sekretar je bil navdušen nad mojimi deli in je predlagal sodelovanje.« Kip z naslovom Skozi čas prikazuje Maistra in konja, združena v gibanje, ki presega meje med naravo in človekom ter med preteklostjo in prihodnostjo. »Njuna podoba se zariše v peščeno uro, v kateri pesek nosi odtis časa. Predstavljata simbol moči, odločnosti in ljubezni do domovine. Skupaj se prepletata kot neustavljiv tok vode, ki teče skozi zgodovino, hkrati pa ostajata trdno zasidrana v sedanjosti,« je opisala svoje delo.

Trojnost časa

»Peskovita površina kipa se spreminja, kot da bi jo oblikoval sam tok zgodovine. Trikotniki v njuni podobi pa predstavljajo trojnost časa – preteklost, sedanjost in prihodnost. So subtilni, a močni simboli, tako kot so bila Maistrova dejanja,« je dodala kiparka. Pri ustvarjanju je črpala navdih iz svoje družinske zgodovine. »Moj praded je bil Maistrov borec, kar daje mojemu delu poseben pomen,« je razkrila. Poleg tega je njena skica postala tudi grafična zasnova in osrednji vizualni element prireditve, kar je dodatno nadgradilo njen prispevek k proslavi. Ustvarjanje vsekakor ni bilo preprosto. »Postopek ni bil kratek. Kip je narejen z mešano tehniko, vključuje patino brona in 24-karatno zlato,« je pojasnila. Kljub pritiskom, ki jih je čutila, je vztrajala pri svojem umetniškem izrazu. »Malo pritiska je bilo, a sem izhajala iz sebe in rešila izzive,« je dodala.

Opomnik vrednot

Kip ni zgolj poklon Maistrovemu delu, temveč tudi opomnik, da so pogum, ljubezen do domovine in odločnost temeljne vrednote, ki nas vodijo v boljšo prihodnost. Kot je pojasnila, je želela skozi kip sporočiti, da resnična moč ni v zmagah na bojiščih, temveč v neomajni predanosti svojim vrednotam. »Kip ni le kip, ampak je zgodba, vtkana v tok časa, in poklon vrednotam, ki ostajajo z nami,« je pojasnila in dodala, da ima umetnost izjemno moč ohranjanja zgodovine, saj omogoča, da se preteklost prepleta s sedanjostjo in hkrati odpira poti v prihodnost.

Dela je še veliko

Vsako umetniško delo ima svoj začetek in konec, a zanimalo nas je, kako ve, kdaj je kip dokončan. »Včasih prosim za drugo mnenje, drugič že sama vidim, kaj je treba izboljšati. Težko je določiti, kdaj je konec, saj lahko z izboljšavami tudi pretiravaš. A večinoma začutim, da je to to,« je razložila. Trenutno se Leya Kokoravec posveča dvema večjima projektoma – kipu feniksa in boginje – ter se pripravlja na nove razstave. »Dela je še veliko,« se je nasmehnila. Kljub uspehom v tujini opaža, da je v Sloveniji v umetnosti manj prostora za nove in manj uveljavljene ustvarjalce. »Galerije pogosto dajejo prednost tujcem in uveljavljenim umetnikom, začetnikom pa težko namenijo prostor. V tujini se počutim bolj slišano in videno,« je dejala. Kljub temu si z vztrajnostjo utira pot na umetniškem prizorišču tako doma kot v tujini ter dokazuje, da je umetnost brezčasna in univerzalna.