Svetišča narave

»Včasih ležim pod veličastno roško lipo in diham njeno bogato zeleno krošnjo ter srkam moči iz njenih korenin. Včasih stojim ob mogočni reki, ki teče od nekdaj, vedno naprej, samo naprej, in odnaša vse odvečno in odrabljeno. Drugič ležim na planinski trati med visokimi, nepremičnimi gorami, ki so tam tudi zame stanovitne, divje čudovite. Lahko opazujem ustvarjalnost gozda in lepoto njegovega propadanja, presnavljanja in preoblikovanja. Ali nedoumljivost zvezd na mrzlem gorskem nebu. Lahko poslušam tuljenje volkov, ki me vabi na duševno potovanje v neznano. Če mi je mrzlo, si prikličem vročino in vonj izžganega solinskega blata ter čisto od blizu opazujem skrivno življenje ptic, njihovo preprosto popolnost in svilnato gladkost perja. Če mi je vroče, se skrijem v grobo in senčno zavetje obmorskih klifov ali vstopim v podzemlje. Na tisto ozko, v temno sotesko zasekano stezico, ki mi vedno znova požene kri po žilah. Včasih pa si, nasprotno, prikličem stare, dobre sadovnjake in pisane, raznolike travnike, obsijane s soncem in polne drobnih, dragocenih bitij. Prav takšne, kakršni so te dni. Čutim, da nisem še v celoti zdrsnila čez medprostor trenutnega življenja, a sem na dobri poti. Lahko se premikam, nisem priklenjena. Prevetritvena pustolovščina je opravila svoje. Za zdaj je to dovolj.« (str. 297–298)

Kako velika in raznolika je ta naša Slovenija! A da bi to spoznali, se moramo najprej znebiti predsodka, da je majhna, in se podati v njena naravna »svetišča« in jih užiti. Tako kot je to storila Irena Cerar, avtorica te knjige, ki je »sedem tednov vseživosti« preživela na sedmih različnih koncih Slovenije, v sedmih različnih naravnih habitatih, in ti so: gozd, reka, gore, morska obala, jame in kulturna krajina. Pri tem so ji pomagali njeni prijatelji in znanci, ki so ji omogočili prebivanje v sedmih različnih prebivališčih. Gozd je doživela v samotni koči v Kočevskem rogu. Reka je bila Mura, kjer je iz svojega prebivališča komaj ušla nenadni poplavi. Med gorami je bil njen začasni dom na bohinjski planini V Lazu. Ob morju se je zadržala v Sečoveljskih solinah in na Debelem rtiču. Eno noč je prespala v Škocjanskih jamah, druge pa tik ob njih. In dneve seveda v njih. Od raznolikih kulturnih krajin je izbrala Kozjansko. In izvedela, da je tiste nekoč »nerazvite« kraje obiskovala že svetovna popotnica Alma M. Karlin. Lani so izšli njeni doslej neznani slovenski popotni dnevniki … Preberite Svetišča narave, »knjigo leta 2024«, in si še sami drznite na tak popotni podvig.