Sto let kulture, 5. del

Prvih pet desetletij društva se spominja Jaka Kokalj

»Naš prvi pevovodja Vinko Ambrožič je vodil tri zbore do leta 1932. Zaradi aktivnosti je prišel pod policijsko nadzorstvo, zato je prenehal aktivno delati. Za njim je prevzel vsa ta pevska društva mladi Franc Mencinger in jih uspešno vodil do zloma stare Jugoslavije. Svoje življenje je junaško žrtvoval za svoje ideale. Takoj po vojni nas je začel učiti Mirko Gorjup. Bil je učitelj.

Takrat smo imeli nekaj koncertov v Zasipu in na Bledu v zdraviliškem domu. Za Gorjupom pa nas je začel učiti pokojni Janez Grm iz Bohinja. Imeli smo koncerte v Zasipu, Gorjah, Bohinju, Bistrici in Srednji vasi. Zanimivo pa je, da smo imeli na dan smrti Grmovega ata predviden koncert oziroma dva koncerta – v Srednji vasi in v Bistrici. Vsi smo ga šli pokropit, potem pa smo kljub temu imeli koncerta, ker so bili plakati že zunaj. Na obeh koncertih je bilo dosti ljudi. Jaz sem bil več let tudi blagajnik, takoj po ustanovitvi leta 1925. Velik organizator je bil pokojni Janez Ulčar. Imel je dobre zveze z vsemi organizatorji in bil je dober pevec in igralec. Društvu je tudi finančno pomagal. Vsako leto so bile na Bledu konjske dirke in kmečke ohceti v Zaki poleg jezera. Pokojni Janez Ulčar je organiziral, da smo peli vsako leto na teh prireditvah. To je bilo po navadi v malem šmarnu. Za otvoritev smo zapeli nekaj pesmi, potem pa smo bili reditelji in s tem smo dobro zaslužili. Ker nismo imeli dvorane, smo prosili župnika Antona Demšarja za dvorano, da bi imeli koncert. Bila je lesena dvorana z odrom, vendar pa je našo prošnjo odbil. Potem smo naredili koncert na Brsovem skednju. Poslušat nas je prišlo polno ljudi. Zanimivo pa je, da nas je prišla poslušat tudi župnikova kuharica. Bila je mlada in lepa punca in ni hodila v cerkev. Ko je prišlo do vojne, je župnik pobegnil na Koroško, kuharica pa se je obesila na kuhinjskem oknu. Vrv je privezala na gavtre. To se je zgodilo leta 1941 ob 10. uri med sveto mašo v sv. rešnjem telesu.«