Skrb za najino zdravje

Neko jutro ko sva s sestrico sedel pred svojo posteljo vsaka na svoji kahlici, sem začutila, da v moji ritki ni vse v redu. Vstala sem, čeprav še nisva poklicali stare mame, da bi ji povedali, da sva že naredili »potički«. Sestrica mi je rekla, da imam v ritki »šnirnco« - vezalko, jaz pa sem pogledala v kahlico in v kakcu zagledala dolgo kačico. Začela sem se dreti na vse gr­lo. Iz ritke mi je stara mama potegnila dolgo glisto, kot je imenovala tisti trakec in kačico v kahlici. Od tedaj naprej sva morali vsako jutro in zvečer pojesti kruhovo kroglico s česnom. Stari ata je olupil za vsako strok česna, ga na drobno razrezal, vtaknil v kruhovo sredico in vse oblikoval v kroglice. Zvečer sva dobili okrog vratu še česnove »koralde«. Teta Rezka je olupila veliko strokov česna, ki jih je s pomočjo šivanke in nitke nanizala v ogrlico. Česnovih kroglic s pekočim okusom in smrdečih česnovih korald sva se branili. Domači so naju spomnili na to, da s tem zdravilom glist v trebuščku ne bo več. Spomin na pogled v mojo kahlico z glistami je bil tako zastrašujoč, da sem se le vdala česnovi torturi. Lažje sem prenašala smrdeč, pekoč česen, kot pa misel, da se mi v trebuščku zvijajo male kače. V najinem otroštvu sva pojedli veliko česna, zato sva bili zdravi, odporni deklici.

V zdravstveni dom, ki je bil v stavbi na robu Oble Gorice, sva šli prvič spomladi 1946 na pregled za vstop v šolo. Nato so bili vsakoletni šolski pregledi, ki jih je opravljal dr. Slivnik. Gospa Gizela Fister nam je delila kartoteke in vanje tudi zapisala, kar je naročil doktor. Sestra Gizela, kot je gospo Fistrovo klical zdravnik, je bila vedno zelo resna. Z nami ni imela veliko dela, ker smo pridno sedeli na stolih v čakalnici. Razživeli smo se samo v temni sobi, ko nam je doktor Slivnik z rentgenom pregledoval srček in pljuča. Kar cela vrsta deklic je stala v vrsti in prerivale smo se, da bi videle, kaj se vidi na rentgenu. Takrat se je zdravnik vedno razjezil. Ne vem, čemu smo morali hoditi vsako leto na rentgenski pregled. Rezultate pregledov imamo zapisane na prvi strani naše dijaške izkaznice, kot se je takrat imenoval naš izkaz.

Za naše zdravje so dobro poskrbeli tudi v Domu igre in dela, DID-u. Ko se je naša mamica zaposlila, smo morale vse tri deklice obiskovati vrtec. Midve sva prišli iz šole v vrtec na kosilo, potem pa sva ostali tam, dokler ni prišla mama iz službe. V vrtec sva hodili do enajstega leta. Tudi vse počitnice sva preživeli z malimi otroki. Nisva bili edini šolarki. Bilo nas je več deklet in fantov. Lepo smo se razumeli med seboj, za kar se moramo zahvaliti lepi mladi vzgojiteljici, tovarišici Pavli.

Ta je vsak dan pred kosilom postavila v vrsto otroke, ki so bili bolj slabotni. Razdelila jim je žlice, v katere jim je nalila iz velike steklenice ribje olje. Zdelo se mi je, da sem za to poslastico prikrajšana, in se pritožila, da ne upošteva moje rasti. Z velikim veseljem me je postavila v vrsto slabotnežev. Iz kuhinje je prinesla posebej veliko žlico in mi nalila zdravila do vrha. Že ko sem nosila žlico k ustom, mi je močno zasmrdelo po ribah. Toda moj protest je bil uslišan, zato sem morala vsebino žlice junaško pogoltniti in se pri tem sladko držati, čeprav se mi je obračal želodec. Nikoli več nisem stala v vrsti za ribje olje. Raje sem bila krepka, zdrava, rdečelična deklica. Zrak za Oblo Gorico, potepanje po travnikih, prehranjevanje s presno zelenjavo z našega in sosednjih vrtov, sadje iz okoliških sadovnjakov, plavanje, sankanje in hoja v gore in gozdove so bili zame in za mojo sestro najboljša medicina.

K »zobošintarju« pa ne!

V Šlandrovem domu, ki so ga starejši imenovali Poštarski dom, je bila vojaška zobozdravstvena ambulanta. Nekega dne je morala mamica k zobozdravniku. Mali dojenček, sestrica Cvetka, je spala v košku. Marico, ki je bila po naravi bolj umirjena, je mama določila za varuško. Mene je vzela s seboj, da bi bil doma večji mir in da se dojenček ne bi zbudil.

Pot naju je vodila pod kopališčem in za njim se mi je odprl popolnoma nepoznan svet. Nikoli še nisem bila v tem delu Radovljice, vedno sem mislila, da se svet konča s kopališčem.

Pred vhodom v veliko hišo je bila stražarnica. Povsod je bilo polno vojakov. Civilistov ni bilo in še to so bile predvsem ženske. Večina njih ni govorila slovensko, kajti bile so žene oficirjev. Mi otroci smo te žene imenovali kar »oficirke«. Z mamo sva stopili v veliko dvorano. Ob vseh štirih stenah so bili stoli. Večinoma so bili zasedeni, na njih so sedeli vojaki.