S pesmijo v srcu

Zapisi o zgodovini Mengeške godbe pobudo za njeno ustanovitev pripisujejo triintridesetim krajanom, ki so v začetku novembra 1884 podpisali razglas za posojilo, da bi lahko kupili instrumente. Nanje so godbeniki zaigrali pod vodstvom Bernarda Degischerja iz Tirolske, priženjenega v Mengeš. Nasledil ga je brat Franc, za njim pa je leta 1901 na mesto kapelnika stopil takrat 17-letni Peter Lipar, sin enega od ustanoviteljev godbe in organista Matije Liparja. Godbo je usmerjal kar 52 let; v tem obdobju so v repertoar uvrstili tudi težje koncertne skladbe, zasloveli širom Slovenije, kupili so nekdanjo Kebrovo kmetijo, kjer so dobili prostor za vaje …

V letu 1953, ko je godbo prevzel Ernest Kvartič, je v Mengšu začela delovati glasbena šola, ki je v godbene vrste pripeljala nov, glasbeno izobražen kader, še posebej v letih, ko je bil kapelnik Anton Mehle, ki je tudi učil v glasbeni šoli. Prav tako so godbi dali pečat nasledniki. Pod taktirko Josipa Grgasovića so na primer uvedli več zabavne glasbe, s Francem Lipičnikom stopili na narodnozabavno pot, slovesno praznovali 100-letnico delovanja in leta 1985 prvič pripravili prireditev Pod mengeško marelo, ki je postala tradicionalna, letošnja je bila tako jubilejna, 40. po vrsti.

Godbeni dom je v osemdesetih letih postal premajhen in neustrezen. Skoraj pet let so godbeniki gostovali v glasbeni šoli, dokler niso dobili prostorov v gasilsko-godbenem domu, ki je bil zgrajen s pomočjo krajevnega samoprispevka. Prav pri gradnji doma se je izkazala povezanost s krajani, krajevno skupnostjo, delovnimi organizacijami, podjetniki in obrtniki; prav vsi so prispevali svoj delež za godbo in gasilce, poudarjajo v kroniki.

Pod vodstvom Alojza Velkavrha so osvojili zlato plaketo na tekmovanju pihalnih orkestrov B skupine v Mengšu, se uvrstili v A skupino ter pridobili pravico snemanja kaset in nastopov v tujini. Prvo kaseto, naslovili so jo Pod mengeško marelo, so posneli s Francem Gornikom, s katerim so imeli tudi rekordnih šestdeset nastopov v eni sezoni.

Tekmovanja, tujina

Eno prvih gostovanj izven Slovenije je bilo na Beljaških dnevih v Avstriji, kasneje so večkrat igrali v Španiji, Franciji in sosednjih državah. Nove mejnike so postavljali s Primožem Koscem, drugim domačim kapelnikom, ki je godbo vodil v letih od 1997 do 2008. V tem času so med drugim izdali kaseto in zgoščenko S pesmijo v srcu, svojo zavzetost potrdili na državnih tekmovanjih pihalnih orkestrov ter ustanovili veteransko sekcijo, ki jo sestavljajo godbeniki, starejši od petdeset let. Sprva je bil njihov dirigent Vinko Sitar, v zadnjem desetletju pa ima to vlogo Janez Per, ki zgodovino Mengeške godbe soustvarja že 65 let, tako z igranjem kot delovanjem v odborih. Ob tem, da je za godbeništvo navdušil velik del svoje ožje in širše družine, je pomembno pripomogel tudi k sodelovanju v priljubljeni oddaji Musikantenstadl (Senik z godci) v Bad Gleichenbergu na avstrijskem Štajerskem in v Boznu na Južnem Tirolskem.

V tujini Mengeška godba nastopa tudi pod vodstvom sedanjega kapelnika Dimitrija Ledererja, prav tako navdušuje na tekmovanjih in festivalih koračnic. Žanrsko je postala zelo široka – poleg tekmovalnih skladb in koračnic igra narodnozabavne skladbe, klasične, cerkvene, žalne … Izvaja zabavni program, pri čemer sodeluje tudi z različnimi solisti in zasedbami, ter druge tematske izbore skladb.

Razstava, koncerti, povorka

Praznovanje častitljivega jubileja pretekli konec tedna je sovpadalo z mengeškim sejmom, s katerim tudi že vrsto let prepletajo tradicijo. Pripravili so razstavo, ki bo v Kulturnem domu na ogled še do ponedeljka, 30. septembra, slavnostno akademijo s koncertom in podelitvijo priznanj, koncert s solisti in gosti – zasedbo IL Divji, območno srečanje godb, slavnostno povorko z nastopi povabljenih godb ... »Moram reči, da je praznovanje v določenih pogledih celo preseglo naša pričakovanja, predvsem je bilo čez celoten konec tedna čutiti podporo naših prijateljev, tako godbe kot sejma, in v takem vzdušju vse nekako lažje poteka,« je vtise strnil predsednik Mengeške godbe Gregor Žun. »Konec koncev je svoje naredilo še vreme, tako da nam ne sme in ne more biti žal časa, ki smo ga v preteklosti namenili igranju pri svetih mašah ..., predvsem pa je bila za izvedbo ključna priprava, lahko rečem, da je bil to kar celoleten projekt. Na tem mestu se moram zahvaliti celotnemu pripravljalnemu odboru za proslavo naše obletnice, na čelu s predsednikom odbora Francem Žunom, ki je sicer tudi moj oče.«

Vpetost godbe v življenje Mengšanov in dogajanje v občini sogovornik vidi kot nekaj vzajemnega. »Upam, da s svojimi nastopi vračamo veselje našim prijateljem za vso podporo, ki smo je deležni. Pravijo, da je doma nastopati najtežje, pa si upam reči, da v Mengšu to še toliko bolj drži, saj je glasba res prepletena z zgodovino kraja in občine. Poleg godbe je bilo in je v Mengšu dejavnih precej glasbenih sestavov, izdelovalcev in serviserjev glasbil. Iz tega vidika imajo Mengšani že precej izdelan glasbeni okus in se tako vsako leto trudimo, da svojo dejavnost še nagradimo. Je pa res, da nam to uspeva tudi ob pomoči in podpori Občine Mengeš, raznih sponzorjev in donatorjev in pa seveda gledalcev oziroma poslušalcev, torej vseh prijateljev Mengeške godbe, ki se jim prav tako zahvaljujem za vso izkazano podporo, ne zgolj ob našem praznovanju.«

Jedro mladih članov

Mengeška godba ima trenutno okoli šestdeset aktivnih članov in več pripravnikov. »Ne delam si utvar, da je vse vedno vsem všeč, vendar se mi zdi, če zadevo pogledamo kot celoto, da imamo trenutno v društvu izvrstno vzdušje. Za to je podlaga tudi v našem glasbenem ustvarjanju – dokler kakovostno rastemo, imamo vsi občutek, da nekaj prispevamo, takrat je potem tudi vse ostalo lažje. Predvsem pa je (vsaj moja) vizija, da v naslednjih dveh do treh letih z mlajšimi člani poskusimo ustvariti neko jedro, ki bo temelj vodstva društva za recimo naslednjih deset, dvajset let.« Pomlajevanje članstva v društvih je po izkušnjah Gregorja Žuna precej povezano z družinskimi vezmi. »Ko 'ta zagrizeni' člani dobimo otroke, ki, v našem primeru, stopijo na glasbeno pot in se želijo vključiti med godbenike. Tudi moj sin že drugo leto igra pri godbi, in sicer tubo, za njim prihaja še drugi sin, ki bo igral trobento. Veseli me, da se je v zadnjih nekaj letih formiralo jedro mladih, ki izredno radi hodijo na vaje in druge društvene aktivnosti. Bi pa rad, da se v naše vrste vključi tudi kak član, ki se je mogoče v Mengeš pred kratkim preselil, pa se je že prej kje drugje glasbeno udejstvoval. Tudi s tem že imamo dobro prakso.«

Do konca leta jih čaka nekaj že vnaprej dogovorjenih nastopov, povabila drugih organizatorjev. Sami bodo pred novim letom, 26. decembra, pripravili še tradicionalni božično-novoletni koncert v Kulturnem domu Mengeš. »To je eden od naših osrednjih nastopov, verjamem, da bo ponovno paša za oči, ušesa in dušo. Letos bo koncert na dan samostojnosti in enotnosti tudi priložnost, da nekako zaokrožimo jubilejno leto, saj imamo v načrtu, da ob tej priložnosti razvijemo nov društveni prapor.«