Prostovoljne delovne akcije

Z vstopom v šolo smo se tudi otroci ob pomoči učiteljev udeleževali delovnih akcij. Bili smo že nekoliko večji, mislim, da smo bili že četrtošolci, ko smo pogozdovali. Spominjam se pogozdovanja smrečic na Pogorišu nad Amerikancem na Jelovici. Pogozdovali smo tudi pobočje predora med železniško postajo Globoko in Radovljico. Takrat smo zasajali grmičevje. Naše zadnje pogozdovanje je bilo ob glavni cesti pri Lescah. Sadili smo živo mejo ob robu letališča. Ostanki te drevesne zavese, kot so si jo zamislili odrasli, so vidni še danes.

Otroci smo se radi udeleževali nedeljskih akcij pregledovanja njiv, zasajenih s krompirjem. V času krompirjeve rasti in cvetenja so se po odloku mestnih oblasti v akcijo vključili vsi prebivalci Radovljice. Razdeljene po ulicah našega domovanja so nam odredili območje njiv s krompirjem, ki smo jih morali pregledovati vsako nedeljsko dopoldne. Iz vsake družine se je morala udeležiti pregledovanja krompirišč vsaj ena oseba. Stanovalci Kopališke in Gradnikove ulice smo se zbrali vsako nedeljo ob 11. uri pod kostanji pred kopališčem. Večinoma smo bili otroci in nekaj moških. Naše mame so doma kuhale kosilo. Midve z dvojčico Marico sva se radi udeleževali teh akcij. Gospod Grošelj, ki je z družino stanoval na Gradnikovi ulici in je bil zaposlen pri zadrugi, je bil naš vodja. Naš revir za lov na »koloradarja« so bile njive od Oble Gorice do Lesc. Pregled smo začeli za hišo na Kopališki 11. Razporedili smo se ob njivi in nato sklonjeni hodili vsak v svoji vrsti, skrbno obračali krompirjeve liste in iskali koloradske hrošče. V žepu sem vedno imela prazno škatlico od vžigalic, da bi vanjo spravila hrošča, če bi me doletela sreča, da bi ga našla. Za vsakega koloradskega hrošča je dobil najditelj denarno nagrado. Zdi se mi, da je bila nagrada za hrošča pet dinarjev, za ličinko pa manj. Za ta denar bi si lahko v slaščičarni pri Percu privoščila nekaj kepic sladoleda. Le redki so bili tisti srečneži, ki so »koloradarja« našli. Po vsej Radovljici se je hitro raznesla novica o junaku, ki je našel hrošča. Večinoma so bili ti srečneži odrasli. Pregledovanja krompirišč sva se z Marico udeleževali dve krompirjevi sezoni.

V letu 1952, ko sem že obiskovala nižjo gimnazijo, je nas učence vključila kmetijska zadruga v akcijo uničevanja majskih hroščev. Starejši so pravili, da je hroščevo leto. Razredi nižje gimnazije smo tekmovali med seboj. Razred, ki je nabral največ hroščev, je bil nagrajen.

Naša razredničarka, tovarišica Faturjeva, ki nas je poleg telesne vzgoje poučevala tudi zoologijo, nas je že pri telovadbi pripravila na akcijo. Takrat smo imeli telesno vzgojo na prostem. Znašli smo se pod kostanji pri kopališču. Po tleh je kar mrgolelo hroščev. Sošolka, ki je bila zelo radovedna, je opazila, da imajo nekateri manjši hrošči na glavi rumene kronice in da so na te hrošče sprijeti večji rjavi hrošči. Hotela je izvedeti, zakaj je velik hrošč na manjšem hrošču. Učiteljico je spravila v zadrego. Z odgovorom, da je hrošč slučajno padel na drugega, ni bila zadovoljna, ker je po tleh mrgolelo veliko teh nenavadnih parov. Uživali smo v nevednosti naše sošolke, še bolj pa v nelagodnem počutju naše razredničarke. O razmnoževanju žuželk se še nismo učili. Za večino nas, ki smo živeli z naravo, je bilo čisto jasno, da se hrošči parijo.