Polnočnica v Parizu

Katedrala Notre-Dame stoji na otoku Ile de la Cite v reki Seni in sodi v četrto pariško okrožje. Trg pred njo se danes imenuje po papežu Janezu Pavlu II. Na njenem mestu so že pred njo stali poganski templji in krščanske cerkve. Leta 1160 pa se je tedanji pariški škof Maurice de Sully odločil, da na tem mestu zgradi povsem novo katedralo v gotskem slogu. Gradnjo so začeli leta 1163, jo v glavnem končali v enem stoletju okrog leta 1260, povsem dokončali pa so jo leta 1345. Je eden najbolj veličastnih primerov gotske arhitekture. Impozantne so tudi njene mere: 128 metrov meri v dolžino, 48 v širino, notranja višina ladje je 35 metrov, ima dva zvonika, visoka 69 metrov, in v njiju deset bronastih zvonov. Od 1991 je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Leta 2013 je katedrala praznovala svojo 850-letnico, 15. aprila 2019 pa jo je skoraj uničil požar. Do takrat jo je letno obiskovalo okrog 12 milijonov ljudi. Aktualnemu pariškemu nadškofu je ime Laurent Ulrich. Ko je v soboto, 7. decembra, s svojo škofovsko palico trikrat potrkal na glavna vrata v katedralo, so se ta odprla in skoznje so vstopili številni povabljenci. Med njimi francoski predsednik Emmanuel Macron, novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski in ne nazadnje tudi slovenski premier Robert Golob …

Sveto pismo za nepismene

Posebna odlika gotskih katedral so njihove čelne fasade. Na njih je velikansko število kipov. Zakaj? Zato, ker večina takratnih vernikov ni znala brati in so jim svetopisemske in druge krščanske zgodbe in osebnosti ponazorili s kipi. Tako je tudi v našem primeru. Na glavni fasadi katedrale, obrnjeni proti zahodu oziroma na trg Janeza Pavla II., so trije portali. Nad osrednjim je kiparsko upodobljena Poslednja sodba s figurami grešnikov, ki jih vodijo v pekel, in dobrih kristjanov, vzetih v nebesa. Nad desnim portalom je upodobljeno kronanje Device Marije, levi portal pa prikazuje življenje svetnikov, ki so bili pomembni za Parižane, zlasti svete Ane, matere Device Marije. In tako naprej.

Katedrala »nastopa« tudi v drugih umetniških delih. Najbolj znan je roman Notredamski zvonar, napisal ga je Victor Hugo, prvič je izšel leta 1831. Ta je vzbudil novo zanimanje za to cerkev, ki je bila močno prizadeta in politično degradirana v času francoske revolucije po letu 1789. Takrat je bila zasežena in je postala javna last. Leta 1793 je bila na novo posvečena, in sicer kultu razuma, leta 1794 pa kultu najvišjega bitja. V tistem času je bilo veliko zakladov stolnice uničenih ali izropanih. Osemindvajset kipov svetopisemskih kraljev na zahodni fasadi, ki so jih pomotoma zamenjali za kipe francoskih kraljev, so zrušili. Veliko njihovih glav je bilo najdenih med izkopavanjem leta 1977 v bližini in so na ogled v muzeju. Za nekaj časa je boginja Svobode zamenjala Devico Marijo na več oltarjih. Veliki zvonovi stolnice so se izognili taljenju. Vsi ostali veliki kipi na pročelju, razen kipa Device Marije na portalu križnega hodnika, so bili uničeni. Stolnico so začeli uporabljati kot skladišče za shranjevanje hrane in za druge neverske namene. Napoleon je stolnico vrnil Katoliški cerkvi in v njej 2. decembra 1804 uprizoril svoje kronanje za cesarja. Vpričo vrha francoskega klera in papeža Pija VII. si je krono na glavo nadel kar sam …

Notredamska polnočnica

Naj mi bo dovoljeno, da v teh fragmentih iz velike zgodbe notredamske katedrale v Parizu dodam še svoj odlomek. Ko sem v letih 1983–1985 živel v Parizu, sem bil večkrat v tej veličastni cerkvi, pred božičem 1984 pa sem si priskrbel vstopnico, ki je bila potrebna, če si se hotel udeležiti polnočnice. Pri tej maši sem doživel nekaj posebnega in v spomin na ta dogodek, ki ga ne morem pozabiti, sem štirideset let pozneje napisal pesem. Objavljam jo na tej strani.