Podružnična šola v Zasipu, 4. del

Po pripovedovanju Cirila Kraigherja in Bojane Pipan

Pogoji v Podružnični šoli Zasip so bili slabši, kot jih poznamo danes. Bili so štirje razredi in po dva razreda sta bila skupaj pri pouku – tretji in četrti razred sta hodila v šolo dopoldan, prvi in drugi pa popoldan. Učila jih je ena sama učiteljica, kar se je kazalo v slabši kvaliteti znanja učencev. Povojne generacije so bile med večjimi, saj je bilo od osem do deset sošolcev. Skupaj je eno leto hodilo v šolo okrog 30 otrok, ki so bili vsi iz Zasipa. Pouk so vsako jutro začeli s pozdravom Za domovino s Titom naprej, nato pa še s pesmijo Mi vsi smo mladi pionirji. Pripomočke za šolo so prinesli s seboj. Predmeti, ki so se jih v šoli učili, so bili: matematika, slovenščina, likovna vzgoja, glasbeni pouk, telovadba in lepopisje. Zraven šole (kjer je zdaj trgovina) je bilo igrišče, kjer so imeli telovadbo. Na koncu leta je vsak dobil tudi oceno iz vedenja. Med poukom so na primer morali dvigniti palec, če so želeli iti na stranišče. Odlični učenci so ob koncu leta dobili knjigo v dar. Učenci so z nastopi sodelovali na raznih prireditvah, kot so državni prazniki in kulturne prireditve. Raznih krožkov in obšolskih dejavnosti v Zasipu ni bilo.

Šolarji so uživali v šoli, zato so se šole veselili. Sošolci so bili dobra družba, zato so se družili med sabo tudi zunaj šole – igrali so se na vasi ali na Homu. Njihova mladost je bila lepa. Poleg učenja so imeli veliko praktičnega pouka, saj so učiteljici pomagali pri hišnih opravilih. Večkrat se je zgodilo, da so starši prišli po otroka v šolo, če so ga potrebovali pri kmečkih opravilih. Če se je na primer pri paši izgubila krava, jo je šel iskat cel razred. Bili so zdravi in veseli otroci. Učiteljica jih je vsako leto ob koncu pouka peljala na končni izlet, na primer na Bled na Stražo, v Ljubljano ali pa z vlakom na Primorsko na češnje. Tega izleta so se šolarji izredno veselili.

Dolgoletno učiteljico z imenom Marija Sila so klicali tovarišica. Bila je manjša in mlajša ženska, ki so jo učenci spoštovali in imeli radi, ona pa je imela rada njih. Živela je sama, v stavbi, v kateri je bila šola. Starši so učiteljico večkrat malo »podkupovali« s svojimi pridelki. Učenci so ji pomagali s hišnimi opravili, saj so sekali drva in jih prinašali na peč. Okrog stavbe je bil vrt, ki so ji ga pomagali obdelovati, saj so »štihali« vrt, obirali sadje in ga nosili v klet. Po opravljenem delu so od učiteljice za nagrado dobili napolitanke. Bila je prijazna, a tudi stroga, če nisi bil priden. Tako kot danes so se tudi takrat našli učenci, ki so bili malo bolj predrzni ali pa preprosto nagajivi. Največkrat je bil problem v »rabutanju« njenih češenj. Ta šolska češnja je bila znana kot ena izmed najzgodnejših vrst, zato je bila še toliko slajša. Ko je učiteljica prišla pod češnjo, so se učenci na drevesu skrivali za deblom in vejami, da jih ni videla. Ko je odšla, pa so prihiteli dol s češnje. Nepridiprave je učiteljica kaznovala z ravnilom, s klečanjem v kotu ali pa jih je zaprla v klet. Eden izmed prestopnikov, ki je bil zaprt v kleti, je v svoji nagajivosti obgrizel vse hruške, ki jih je imela učiteljica spravljene tam. Spet drugi je, medtem ko je bil kaznovan z ravnilom (pri tem so učenci držali svoje roke nad učiteljičinimi koleni), umaknil svoje roke, tako da je učiteljica udarila po sebi.

Otrokom ni v podružnični šoli nič manjkalo, a ko so po končani šoli v Zasipu prišli na blejsko osnovno šolo, so jih drugi sošolci in večina učiteljev imeli za drugorazredne učence. Zasipljani niso več hodili v šolo s takim veseljem kot prej. Večinoma so se vsi družili med sabo po vaseh, z vsemi sošolci pa niso bili nikoli tako dobro povezani, kot so bili med sabo v času šolanja v Zasipu.