Podružnična šola v Zasipu, 3. del

Po pripovedovanju Berta in Tince Jesenšek

V šoli je bilo premalo učencev za en razred, zato so jih združevali. Mame so jih peljale na zdravniški pregled k Češarku (star zdravnik). Na sredi prvega razreda se je začela vojna. Z Jerco sta hodili skupaj v šolo. Še sedaj obujata spomine na te čase.

Trije razredi so bili v razredu skupaj v eni učilnici. Prvi, drugi in tretji razred so imeli kombinirani pouk. V prvem razredu je bilo kakih šest učencev. V drugem, pri Bertu, jih je bilo malo več. Takrat sta bila prvi in drugi razred popoldne, učila ju je Negujeva, tretji in četrti razred pa dopoldne, učil ju je Gorjup. Naučili so se pisati in računati. Ko je bilo konec vojne, drugega niso znali. Vse drugo je bilo v nemščini (na primer zgodovina). Na začetku vsake ure so v Kraljevini Jugoslaviji molili očenaš. Ko je prišla nemška šola, so morali znati Unser Vaterland Deutschland (Naša domovina Nemčija). Slovensko niso smeli govoriti. Učiteljica ni znala slovensko – Marija Pirker je bila doma iz okolice Špitala v Avstriji. O njej ne more reči nič slabega, ampak povedala pa ni ene slovenske besede. Proti koncu 1945. leta sploh niso hodili več v šolo. Ko se je vse skupaj začelo podirati, pa niti pouka niso več imeli.

Prej je bil tam, kjer je danes dvorana, razred. Nasproti je bilo učiteljevo stanovanje. Tudi oder je v prizidku. V šoli je bil kateder tam, kjer je oder. Na zahodno stran so bila tudi okna. Bil je samo en razred. Na oknih so bile gavtre – učitelj te je zmeraj dobil, če si tiščal glavo noter, saj ni šla ven. Dvorano so večkrat adaptirali in izboljšali. Tam, kjer je bilo učiteljevo stanovanje, so potem naredili bife Encijan, in sicer odkar je bila stavba dvignjena. Šola je bila nekaj časa celo prazna.

Po vojni sta bila prvi in drugi razred v Zasipu, vsi drugi so šli na Bled. V tretji in četrti razred so hodili po vojni na Bled in avtomatsko so eno leto zaostali z ozirom na kvaliteto poučevanja. Držalo je, da je bila blejska šola bolj kvalitetna kot podružnice po vaseh. Po vojni je Berto hodil samo še eno leto v šolo, zato nima končane osemletke. Tinca je kot 11-letni otrok šla na Jesenice v nižjo gimnazijo.

Do leta 1963, ko je bila šola ukinjena, se je zamenjalo še nekaj učiteljev. Po tem letu so vsi učenci hodili v osnovno šolo na Bled, šolsko poslopje pa so prenovili v sodobnejši Kulturni dom.

Po pripovedovanju Cirila Kraigherja (rojen 1946) in Bojane Pipan (rojena 1947)

Šolarji so podružnično šolo v Zasipu obiskovali štiri leta, in sicer od prvega do četrtega razreda. Pouk je trajal štiri ure na dan. Šola je potekala od septembra do junija in tudi počitnice so takrat imeli tako, kot jih imajo šolarji danes. V četrtek ni bilo šole, saj so imeli verouk. Ciril Kraigher je šolo v Zasipu obiskoval štiri leta, Bojana Pipan pa tri, ker so nato četrti razred nadaljevali v farovžu na Bledu. Od petega do osmega razreda so vsi zasipski otroci nadaljevali v Osnovni šoli Bled, ki je bila takrat v stavbi današnje Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Bled.