Pečat predanosti ljudem in kraju

Klunova pot do duhovniškega poklica ni bila samoumevna. »Moja prva želja je bila, da bom pek,« je povedal. Kot mladenič je čutil, da bi peka kruha nudila varnost in osnovno preživetje v časih po vojni. »Mislil sem si, če bom pek, zagotovo ne bom lačen,« pojasni. Čeprav je redno obiskoval cerkev in ministriral, se sprva ni videl kot duhovnik. »Imel sem dobre profesorje na gimnaziji v Kočevju, ki so bili versko globoki. Eden izmed njih je nekoč izrazil dvom, da bi kdo od nas zmogel postati župnik. To me je izzvalo,« je pojasnil Klun. Ko je že skoraj izbral študij medicine, ga je notranji nemir vodil k vprašanju, ali je njegova prava pot duhovništvo. »Na zadnji dan sem šel vprašat župnika, kje se vpiše za duhovništvo. Po pogovoru s škofom sem začutil mir,« je dejal. Klunova odločitev, da postane župnik, je tako zorela skozi preizkušnje in izzive, dokler ni našel notranje gotovosti.

Leta 1974 je postal župnik na Breznici, kjer je ostal skoraj tri desetletja. Sprva so ga domačini, kot pravi, gledali z nezaupanjem, saj je bil prišlek iz Ribnice. A s svojim delom je hitro osvojil srca ljudi. »Rekel sem jim, da sta Ribnica in Breznica vedno povezani – Prešernov stric je bil ribniški župnik, Prešeren pa je nekaj časa tam hodil v šolo,« je pojasnil.

Klunova dediščina je vidna na vsakem koraku. Od prenov cerkva, ureditve lastništva kulturne dvorane na Breznici do postavitve osamosvojitvene lipe leta 1991 je s svojo vizijo združeval preteklost in prihodnost. Rad se spominja proslave ob slovenski osamosvojitvi, ko so na mlaj pri cerkvi dvignili slovensko zastavo – še pred Ljubljano. »Prva slovenska zastava se je dvignila pri nas.« Poleg gospodarskih dosežkov, ki vključujejo obsežne obnove cerkva in gradnjo cerkve sv. Lovrenca nad Zabreznico, je bil Klun izjemno dejaven tudi na pastoralnem področju. Ustanovil je skavtski steg na Breznici, župnijski pastoralni svet, zakonski skupini ter Župnijsko karitas Breznica. Pod njegovim vodstvom so kar trije domačini začutili duhovniški poklic.

Njegov prispevek se odraža na različnih področjih, od organizacije dogodkov in izboljšanja infrastrukture do nudenja pomoči posameznikom v stiski. Pri svojem delu je vedno znal povezati ljudi in jih navdihniti za skupen cilj.

Prešernovi materi

Klun se ni omejil le na delo v župniji. Njegov trud je bil ključen tudi pri postavitvi spominske plošče Prešernovi materi na Koroškem. »S pomočjo kamnoseka in domačinov smo uredili grob in postavili spominsko ploščo. Prešernova mama zdaj počiva pod dostojnim spomenikom. Tega sem bil res vesel,« je pojasnil. Čeprav je bil njegov prispevek ključen, se Klun s tem ni nikoli hvalil. Njegova skromnost in osredotočenost na skupnost sta odražali njegovo pravo naravo. »Nikoli nisem želel biti kaj drugega kot župnik na deželi,« je dejal.

Brez skupnosti ne bi šlo

Ob prejemu naziva častnega občana je Klun poudaril pomen skupnosti. »Vsega tega ne bi mogel doseči brez ljudi, ki so me podpirali. Skupnost je tista, ki omogoča velike dosežke,« je poudaril. Jože Klun, ki od leta 2003 dalje deluje na Kokrici, je s svojim delom presegel meje župnije in pustil velik pečat v širši družbi. Njegovo življenjsko vodilo – skromnost, predanost in ljubezen do skupnosti – ostaja navdih za prihodnje generacije.