Ne zapirajte se med štiri stene

Gospod Robnik, od vaše nesreče bo kmalu minilo štirideset let.

Ko sem postal paraplegik, sem bil star 23 let. To je bilo leta 1986, vračal sem se z mitinga na Brniku, bil sem sopotnik, zletela sva se s ceste, obrnila na streho in nazaj na kolesa. Prišlo je do poškodbe ledvenega vretenca in pljuč. Po rehabilitaciji sem takoj vedel, da želim nazaj v službo. Bil sem prvi na vozičku, ki ga je Policija nazaj zaposlila. Tudi vodstvo kranjske Policijske uprave je bilo navdušeno, ko sem povedal, da se vrnem. Nato sem še 27 let hodil v službo vsak dan. Delal sem na kranjski policijski postaji kot pomočnik dežurnega, leta 1999 sem šel na sektor kriminalistične policije. Nekaj časa sem razpisoval tiralice, sodeloval sem pri kriminalistični tehniki, leta 2014 pa sem se upokojil.

Kdaj ste se včlanili v Društvo paraplegikov Gorenjske?

Leta 1988 sem se včlanil in zelo hitro, pri 25 letih, postal prvi predsednik. Takrat je bilo ogromno mladih paraplegikov. Želel sem, da se ti ljudje družijo, da gredo ven med druge ljudi, da ne iščejo družbe samo med invalidi, ampak tudi med drugimi. Da drugim pokažemo, česa vse smo sposobni. Paraplegiki smo telesni invalidi, vse ostalo pa lahko počnemo. Takoj sem začel spodbujati ljudi, da se zaposlijo nazaj, če je le možno. Čisto vsak se pač ni mogel, ampak ogromno se nas je lahko. Jaz nisem invalidsko upokojen, ampak upokojen s polno delovno dobo.

Že kmalu ste se izkazali kot zelo angažiran predsednik.

Na začetku še nismo imeli lastnih prostorov, bili smo v začasnih na Tomšičevi. Hitro sem preko Zveze paraplegikov začel iskati, kako bi prišli do lastnih prostorov. Leta 1996 smo jih dobili, tu na Cesti Lojzeta Hrovata. Dobili smo prvi kombi, zaposlili šoferja, takrat smo organizirali kakšen piknik, srečanje, veliko imamo športa.

Ste tudi vi aktivni v športu?

Sam sem skoraj trideset let igral košarko, bil sem na petih evropskih prvenstvih. Najbolje, kar smo dosegli, je bilo šesto mesto v Evropi. Trinajst let zaporedoma smo bili državni prvaki v košarki na invalidskih vozičkih. Zdaj se rad pomerim tudi v tenisu. Še vedno hodim tudi na košarko.

Društvu ste pravzaprav predsednikovali dvakrat.

Res je, bil sem predsednik v letih od 1988 do 2001. Potem sem imel veliko stvari. Sin Dejan je začel profesionalno nogometno pot, sem ga veliko vozil naokrog, časovno se mi ni izšlo, zato sem prepustil predsednikovanje. Leta 2012 pa so me z društva poklicali, če bi ponovno kandidiral za predsednika, privolil sem in bil predsednik do letos. Pred dvema letoma je društvo dobilo tudi občinsko priznanje, leta 2016 pa sem bil občinski nagrajenec jaz. Pred dvema letoma sem dobil priznanje Državnega sveta za prostovoljca. Sem pa verjetno edini veteran vojne za Slovenije na vozičku, delal sem na zvezah in na telefonih. Zadnja leta sem razmišljal, da bo treba predati predsednikovanje, in ko se je Matej (Vukovič, zdajšnji predsednik, op. a.) včlanil, sem hitro prepoznal, da je sposoben, ima ideje. Dogovorila sva se, da bo, ko odstopim, postal predsednik. In to se je sredi marca tudi zgodilo. Izglasovan je bil brez glasu proti.

Kako se spominjate obeh obdobij predsednikovanja?

Po prvih trinajstih letih sem imel občutek, da sem se nekako izpel, ker nisem imel nekakšnih novih idej. Potem je društvo v enajstih letih, ko me ni bilo, malo stagniralo. Ni bilo toliko druženj, pa so ljudje želeli, da se vrnem, zato so me poklicali. Res je, da ti predsednikovanje vzame veliko prostega časa, a vedno, ko sem videl, da je nekdo zadovoljen, da smo mu na kakršen koli način pomagali, je bila to zame velika nagrada. Nadejam se, da bo Matej, ker je še mlad, še kaj nadgradil. (Matej, ki prisostvuje najinemu pogovoru pove, da bodo v teh mesecih začeli izvedbo izletov, organizirali bodo vsakoletno likovno delavnico ob dnevu državnosti, piknik za vse člane, načrtov je veliko).

Zakaj je po vašem mnenju pomembno biti član društva?

Pomagamo si z nasveti. Ko človek pride z rehabilitacije, je vržen v nekakšen prazen nov prostor. Ne predstavlja si, kako bo naprej žive.. Tu nastopimo mi, da ljudem povemo, kakšne vozičke in pripomočke lahko dobijo, da se lahko avto predela in da spet lahko vozijo, da jih spodbujamo, da gredo nazaj v službo, če je mogoče … Društvo paraplegikov Gorenjske je vir tovrstnih informacij. Da skušamo spodbujati ljudi, da so čim bolj aktivni. Povabimo jih na razgovor, povemo, da smo tu, nekateri pokličejo, nekateri pridejo sem, nekateri se včlanijo, nekateri ne. Glavni namen je, da se ne zaprejo med štiri stene.

Koliko članov ima trenutno društvo?

Imamo 115 članov. Moram pa poudariti, da je vzdušje v našem društvu zelo dobro. Seznanjeni so z delom, financami, pomagamo tudi pri odpravi arhitektonskih ovir, dostopov do stanovanj, saj imamo na Zvezi paraplegikov zaposlenega arhitekta. Med člani je sicer vedno manj mladih. Imamo nekaj smučarjev, tenisačev, igrajo namizni tenis, badminton, košarko. Je pa res ukvarjanja s športom v zadnjih letih manj, saj je povprečna starost članov več kot šestdeset let. So pa zelo aktivne naše članice, ki jih je tretjina, organizirajo razne delavnice ročnih spretnosti. Ljudska univerza pripravlja razna predavanja, zelo dobro sodelujemo z Mestno občino Kranj in drugimi občinami.

Kaj boste počeli zdaj, ko bo­ste imeli več prostega časa?

Več časa bom preživel z vnukoma. Sin je profesionalno igral nogomet, zdaj ima nogometno šolo na Zarici, zdaj je star štirideset let in še vedno igra v tretji ligi. Oba vnuka trenirata pri njem, ju vozim na tekme, na treninge. Ob tem sem pa še predsednik skupščine Zveze paraplegikov.

Vzdušje v vašem društvu je vedno, ko ga obiščem, zelo dobro. Člani se radi družijo, kajne?

Spominjam se, ko smo prvič organizirali izlet z avtobusom. Morate vedeti, da se naši člani lahko po trideset, štirideset let niso vozili z avtobusom. Pa sem našel v Cerkljah prevoznika, ki ima tako predelan avtobus, da se lahko ljudje z vozički z dvigalom zapeljejo nanj. Šli smo v Izolo, se vozili z ladjo, to je bilo vriskanja in petja na avtobusu …

Se še spomnite kakih takih dogodkov?

Na vsakoletno novoletno srečanje povabimo nekega znanega pevca. V zadnjih letih smo gostili Tanjo Žagar, Nušo Derendo, Natalijo Verboten, Sašo Lendero, Dejana Vunjaka … Spomnim se, ko sem prišel v društvo, smo imeli novoletno srečanje v domu upokojencev v Radovljici. Varovanci so prišli v trenirkah in copatih, bilo je malo glasbe, ob osmih zvečer je prišla medicinska sestra in rekla, da morajo iti spat, mi pa smo mogli oditi. Prihodnje leto sva s kolegom, ki je bil tudi na vozičku, organizirala zabavo v Hotelu Turist na Bledu. Oblekli smo se pražnje in žur je trajal od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Plesali smo na vozičkih in imeli živo muziko. Tudi zdaj je naš najbolj obiskan dogodek novoletno srečanje, tudi po devetdeset ljudi pride.

Skrbite pa tudi za osveščanje otrok in mladih.

Spominjam se, da so me na začetku, ko sem prišel nazaj v službo, malce opazovali, potem so pa videli, da lahko vse delam in se normalno pogovarjam. Hitro so me vzeli za sebi enakega. Me včasih gleda kak otrok v trgovini, pa mamico sprašuje, zakaj je ta stric na vozičku. Če imam le možnost, mu razložim, da sem imel prometno nesrečo, da sem si poškodoval hrbtenico in da sem zato na vozičku, ker ne morem hoditi. Veliko delamo tudi na ozaveščanju. Hodimo po šolah, tako da otrokom predstavimo, zakaj smo na vozičku, pokažemo jim naše športe, kaj počnemo, jih opozorimo na nevarnosti skokov v vodo, kaj se lahko zgodi, če niso privezani v avtomobilih. Če nas šole povabijo, se z veseljem odzovemo.