Na Jalovec

»Padec je bil silen. Jasno zavest sem imel do zadnjega sunka, ko sem padel na dno. Bil sem docela miren, brez vsakega strahu. Zdelo se mi je samo ob sebi umljivo, da moram tudi jaz priti enkrat na vrsto, da plačam z življenjem mnoge užitke, ki so mi jih nudile planine. Ta misel se mi je pojavila v trenutku, ko sem začutil udarec v glavo in preden sem padel na dno. Zavoljo tega nisem niti najmanj trpel. Pravzaprav si ne morem misliti lepše smrti, kakor bi bila zaradi padca v prepad ... Tako brez skrbi in brez groze se na ta način umre ... V razpoki sem obležal nezavesten; zdi se mi, da precej časa, kajti ko sem zdrčal, sem bil še ves gorak od skakanja po steni, naenkrat pa sem začutil, da drgetam po vsem telesu od mraza. Tudi se nisem mogel kar domisliti, kaj je z menoj. Šele s sklepanjem, ko sem opazil led, skalovje in kri, sem prišel na to, da sem padel v razpoko, ko sem šel z Jalovca. Dolgo časa nisem mogel priti do sape. Ko se mi je posrečilo zadihati, sem pričel naglo sopsti, da bi nadomestil prejšnje pomanjkanje zraka. S tem sem zadobil nekoliko moči in sem počasi vstal na noge. Tedaj pa me je jela zavest znova zapuščati. Že v polsnu mi je prišlo na misel, da se mogoče ohranim pri zavesti, če si povzročim kake spremembe v organizmu, ki bi jih moral občutiti. Zato sem hotel gibati z rokami, a rok nisem čutil. V hipu pa, ko sem imel zopet pasti na tla, sem udaril z rokami ob kamenito steno in tedaj sem začutil bolečino in bolečina mi je vrnila popolno zavest. Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanje zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev – nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem, in sem skušal zavriskati ...« (str. 23–25)

Ta lepa knjižica je izšla ob stoletnici Jugove smrti v severni steni Triglava. Iz pisanja je razvidno dvoje: avtorjeva pogumna in (pre)drzna narava in dejstvo, da v svoji nesreči ni obupaval, ampak se je takoj lotil domala znanstvene analize položaja in iskanja rešitve. Po stroki je bil filozof in pristaš naziranja, da je z voljo mogoče premagati vse. Še posebej pomenljiv je tale stavek: »Pravzaprav si ne morem misliti lepše smrti, kakor bi bila zaradi padca v prepad ...« Je bila njegova smrt zaradi padca v triglavski prepad res tako lepa?