Valentin Krisper, olje na platnu / Foto: Arhiv Avtorice

Valentin Krisper, olje na platnu / Foto: arhiv avtorice

Mondeno življenje bratov Pavlin, 1. del

Družinske zgodbe (20)

Drugače kot Rudi Šturm so odraščali bratje Pavlin, in sicer v stabilnejših razmerah. (Glej Dvorni kuhar Šturm, Tekstilni podjetnik Šturm ter Uspehi strica Francla)

Za podatke sem hvaležna dr. Lovru Šturmu, Nacetu Pavlinu in svoji dragi teti Ani.

Najmlajši brat, stric Levček, je bil strojni inženir in je med prvo svetovno vojno umrl v Hamburgu. Verjetno je delal za kakšno ladjedelnico (pred tem je pa konstruiral podmornice ob Baltiku). Podpisal je pogodbo, po kateri bi moral tam ostati do konca vojne, a ga je pokosila španska gripa.

Strici Ciril, Aci in Leo so bili rojeni v Trstu. Družina se je vrnila v Ljubljano, da je lahko Ciril tam obiskoval ljudsko šolo. Z enakim namenom je bil v tem času v Ljubljano po očetovi smrti poslan Rudi Šturm. Vsi trije sinovi Maričke Šturm in Frana Pavlina so doštudirali.

Teta Marička je bila vsestransko razgledana gospa in vneta planinka. Da je veliko hodila v gore, je povedal njen sosed dr. Edo Pirkmajer iz Ljubljane. Kot pravi Metka Legat, sta bili pogosto v stikih z nečakinjo Ido Marijo Legat z Bleda (hčerka Maričkinega brata Valentina in Elizabete Wucherer, glej Teta Marička in brat Valentin). Oba brata sta z mamo Maričko živela v vili na Levstikovi ulici, v kateri je bila do pred kratkim Stranka SD.

Iz Slovenskega biografskega leksikona (2. knj., str. 273) razberemo, da je bil stric Ciril pravnik, gospodarstvenik in organizator avtomobilskega in zimskega športa. Rojen v Trstu, sin inženirja Franceta Pavlina. Ciril Pavlin je opravil gimnazijo v Ljubljani, študiral pravo v Zürichu, Grenoblu in na Dunaju, kjer je 1911 promoviral. Leta 1911 je nastopil sodno prakso v Ljubljani, bil 1915 dodeljen predsed. višjega deželnega sodišča v Gradcu, po prevratu v novembru 1918 pa poklican v poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani, kjer je sodeloval pri organizaciji juristične uprave v Sloveniji. Maja 1920 je izstopil iz sodne službe in postal tajnik nove Zveze industrialcev v Ljubljani. Z industrialcem Franom Bonačem je poleti 1921 organiziral prvi ljubljanski velesejem. Jeseni 1921 je šel k Združenim papirnicam Vevče, Goričane in Medvede, d. d., v Ljubljani in postal njihov ravnatelj.

Živahno se je udejstvoval v slovenskih akademskih društvih, bil predsednik akademskega društva Sava na Dunaju in podpredsednik akademskega ferialnega (tj. počitniškega) društva Vesna v Kranju. Med službovanjem v Kranju je bil tajnik Narodne čitalnice, dijaškega podpornega društva Radogoja in Dramatskega društva. Po nastanku nove države se je posvetil organizaciji avtomobilizma v Sloveniji in leta 1925 postal podpredsednik ljubljanske sekcije Jugoslovanskega avtomobilskega kluba in urednik njegovega glasila (mesečnik Auto, od 1932 Avtomobilski vestnik).

Kasneje je sodeloval pri organizaciji zimskega športa v okviru Jugoslovanske zimsko-športne zveze, kjer je deloval kot podpredsednik. Pisal je članke o papirni industriji v domačem in tujem časopisju ter članke o gospodarstvu. Za Visions de Slovenie (1922) Valentina Krisperja je napisal pregled slovenske industrije. Deloval je tudi kot častni sodnik v trgovskem sodstvu ljubljanskega okrožnega sodišča in razsodiščih Ljubljanske borze in Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, katere svetnik je bil od leta 1934.

Biografija ni zaključena, saj je dr. Ciril Pavlin ob njenem nastanku še živel.