Krvava luna

»Moški, ki je ležal na golih vzmeteh, ki mu je uničil otroštvo in je pripomogel, da se je mama ubila, se mu je smilil. Ni se hotel tako počutiti! Je bila kriva Prava, ker je v njegovo življenje vnesla ljubezen? V Svetem pismu piše, da je ljubezen največja. Je to res, je večja kot maščevanje? Zajokal je in ni mogel nehati. Odšel je do pooglenelih stopnic, poiskal težko staro lopato, napol zakopano v pepelu, jo zgrabil in se vrnil h kovinski postelji. /…/ Prim je nameril in zamahnil. Enkrat, dvakrat, trikrat. Obrisal si je kaplje krvi, ki so mu brizgnile v oči, sklonil se je in prisluškoval dihanju. Zravnal se je in še enkrat dvignil lopato nad glavo. Po tistem je lahko spet zadihal in vnovič pogledal, koliko je ura. Zdaj mora samo še odstraniti vse sledi. Upal je, da udarec lopate ni poškodoval lobanje in nihče ne bo podvomil o samomoru. Vse drugo bodo pogoltnili plameni. Odvezal je vezice in si jih vtaknil v žep. Izbrisal je začetek in konec filmčka na Roedovem telefonu, da ne bi posumili na prisotnost druge osebe, temveč bi vse kazalo na to, da je Roed sam uredil posnetek, preden ga je razposlal. Nato je označil vse stike v Roedovem imeniku, nastavil čas na pol ure po polnoči in pritisnil na ikono za pošiljanje. Pomislil je na vse zgrožene, nejeverne obraze v modrem soju telefonskega zaslona. Nato je s telefona pobrisal svoje prstne odtise, opazil osem neodgovorjenih klicev, od tega tri Krohnove, nazadnje pa telefon pospravil v žep Roedovega suknjiča. Truplo je polil z bencinom, počakal, da se je prepojilo, in postopek ponovil trikrat, dokler ni bil prepričan, da je dovolj namočeno. Nato je z bencinom poškropil preostale vnetljive tramove in stene, ki so še vedno stali. Hodil je naokrog in prižigal ogenj. Spomnil se je, da mora vžigalnik postaviti ob posteljo in tako vzbuditi vtis, da je bilo to, da se je zažgal, zadnje, kar je storil očim. Nato je zapustil lupino svojega doma iz otroštva, postal na peščenem dovozu in obraz obrnil proti nebu. Groza je minila. Vzšla je luna. Bila je lepa in bo kmalu celo še lepša, zatemnjena, prekrita s krvjo. Nebesna vrtnica za njegovo ljubljeno. To ji bo tudi povedal, prav s temi besedami.« (str. 423–424)

Ta knjiga opisuje trinajsti primer, ki ga v svoji karieri razreši inšpektor Harry Hole, tega pa je ustvaril norveški pisatelj in glasbenik, bivši nogometaš in borzni posrednik Jo Nesbo (1960) in to je že njegova trinajsta knjiga. Začne se v Los Angelesu, nadaljuje in konča v Oslu. V njej se kot metafora krvavih dejanj večkrat pojavi krvava luna. Več pa sami preberite, hitro bo minilo …