Kadar je téma nevarna, svetovnega pomena, naslovnico naredi Tomato

Osrednji prostor v pritličju Galerije Prešernovih nagrajencev je bil že poln »do zadnjega diha«, ko so obiskovalci še vedno prihajali na odprtje pregledne razstave del grafičnega oblikovalca in nagrajenca Prešernovega sklada Tomata Koširja. Minuli torek sta v Sloveniji zaznamovala Ta veseli dan kulture in rojstni dan Franceta Prešerna, v Kranju tudi občinski praznik, od tu pa izhaja tudi tokrat predstavljeni ustvarjalec, kar dogodku daje še dodaten čar in simboliko.

V počastitev prvega dne razstave izbranih del oblikovalskega opusa Tomata Koširja, ki bo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled do konca januarja prihodnje leto, je v Kranj prišla slovenska oblikovalska srenja in številni občudovalci njegovega grafičnega oblikovanja. Navdihujoče vzdušje v galeriji sta v glasbenem programu obogatila še dva nagrajenca Prešernovega sklada, Boštjan Gombač in Drago Ivanuša. Igrala sta vodilne skladbe iz najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih tridesetih let, Burgerjevega Circus Fantasticus, Cvitkovičevega Kruh in mleko in Babica gre na jug, filma, ki ga je režiral nedavno umrli Vinci Vogue Anžlovar.

Ob nagovorih umetniškega vodje galerije Marka Arneža in direktorice Gorenjskega muzeja Marjane Žibert, župana Matjaža Rakovca in enega vodilnih slovenskih grafičnih oblikovalcev, profesorja Ranka Novaka, je razstavo odprla ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. Na odprtju razstave zadnji, a na tem mestu prvi, je občinstvo nagovoril razstavljavec Tomato Košir.

Razstavo posveča svojim najbližjim

V zelo čustvenem nagovoru je Tomato Košir poudaril pomen družine za svoj razvoj. »Naj se ustavim pri samih začetkih. Mojih staršev ni več med nami, mama je bila prešivalka v Planiki, moj oče je bil kovinorezkalec v Iskri, jaz pa sem se pri letu in pol naučil prepoznavati črke – menda sam od sebe. Temu sicer ne verjamem,« je povedal Košir in poudaril, da je mama imela veliko likovnih talentov, oče pa je bil oblikovalec avtomobilov, a mu tega ni nihče povedal. »Delal je za rezkalnim strojem, in ker je svoje delo opravil zelo hitro, je v preostanku delovnega časa iz plastike rezkal male avtomobile zame. Še vedno jih imam 241 kosov. S tem želim povedati, da žal ni bil pravi čas, ki bi prepoznal njune talente.«

Dodal je, da je pred leti govoril študentom, da oblikovanja ne vidi razstavljenega v zaprtih galerijah in muzejih, da je po opravljeni nalogi njegovo mesto v odprtih prostorih, a se je tokrat vendarle odločil pripraviti to razstavo. »Zato, ker se ne definiram zgolj kot oblikovalec, ker ne neham živeti tega poklica, te poklicanosti po osmih urah, ampak sem ves čas v njem,« je poudaril; da v svojem poklicu predvsem vidi priložnost prispevati, podati komentar na stvari, ki so v tem času ključne. »Večje nagrade ni. Če gledamo v prazgodovinskem smislu, je bil človek vajen zelo kratkih poti od vložka, do nagrade. Šel je na lov in se vrnil z večerjo. Bil je nagrajen za svoj vložek. Pri oblikovanju tega odziva več ne dobiš, izjema pa je vizualni komentar,« je povedal nagrajenec Prešernovega sklada; da kljub velikemu vložku ob dobrem komentarju avtor ne bo izgorel, saj bo svoj vložek tako vedno dobil nazaj. »Z razstavo sem imel možnost pripraviti kronološki pregled preteklega časa, obnoviti zgodovinski spomin – ki ga skorajda več nimamo –, zato, da se določene napake ne bi več dogajale.«

»Razstavo posvečam svoji ožji in širši družini, mami, očetu in stricu Dušanu, ki me je precejšnji del mladosti vzgajal v eni taki napol očetovski vlogi, ter teti Jožici Koder, častni občanki Tržiča, ki je pred nedavnim izgubila bitko z rakom. Bila je prva visoko izobražena sorodnica po očetovi strani in je od začetka do konca prispevala, najprej kot učiteljica, nato kot knjižničarka. Teta Joži, hvala,« je svoj nagovor ob gromkem aplavzu občinstva končal Tomato Košir.

Natančen in kritičen

»Tomata Koširja, svojega nekdanjega študenta, kolega in prijatelja, izjemno občudujem. Ni ga človeka na svetu, ki bi tako eksaktno in blago cinično skozi svoje delo povedal to, kar se je namenil povedati. Absolutno obvlada to, čemur rečemo vizualni komentar, kar spoznavajo ustvarjalci in bralci Dnevnikovega Objektiva, a tudi v tujih revijah, kot so Guardian, Politico in drugi ...« je v nagovoru dejal njegov nekdanji profesor, grafični oblikovalec Ranko Novak; da je pri svojem delu zelo natančen in dosleden. V knjigi k razstavi pa med drugim poudarja: »Vizualni prostor njegovega ustvarjanja je kritičnost. Že to je dokaz njegovega nazorskega principa, ki je seveda obogaten s perfekcijo izraznosti oziroma z izbiro načina pripovedi, torej z izbiro načina upodobitve. Fotografija, intervencije v fotografijo, kolaž, risba ... Nič ni prepuščeno naključju. To, da je ideja popolnoma jasna in nedvoumna, ne pomeni, da je izvedba lahkotna. Izhaja iz znanja, izkušenj, dolgih ur garaškega dela in poznavanja percepcije tistega, ki mu je to namenjeno. Dokaj težka naloga.«

Kranjski župan Matjaž Rakovec se je Koširju zahvalil, ker si je za pregledno razstavo in izdajo monografije izbral rodni Kranj. »Tomato je mojster vizualnega izražanja in jezika. Kar je Prešeren povedal v besedah, on pove skozi grafično oblikovanje. Morda lahko rečemo, da je Tomato vizualni Prešeren.

Angažiran v času

Da je v grafično oblikovanje in vizualne komentarje Tomata Koširja vloženega resnično veliko truda, pri čemer je obrtniška izvedba njegovih del izjemna, hkrati pa gre še kako za umetnost, je v nagovoru dejala ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. »Ko pogledamo te naslovnice, se nam morda zdi vse skupaj preprosto, češ lahko si je izmisliti, vendar pa ni lahko ideje domisliti. Slednje je dodana vrednost Tomata Koširja. Ne podcenjuje bralca, gledalca, zato ima vsaka podoba – tako kot vsaka prava umetnost – tudi več plasti, ki jih lahko odkrijemo na prvi pogled in jih lahko vsak razume tudi preko svojih zaznav, kodeksov izobrazbe, kulturnega okolja. Zato je njegova umetnost mednarodna, saj okolje in družbo razume z natančno pronicljivostjo umetnika, kulturnika in človeka, ki s peresom, miško, svinčnikom ... prereže v njeno drobovje – to je umetnost Tomata Koširja.«

Ali kot v knjigo Vizualni komentar, ki jo je oblikoval k razstavi, zapiše Tomato Košir: »Moj poklic mi daje privilegij, da nisem zgolj v službi klasičnega naročnika – organizacije, marveč kdaj tudi javnosti. Ali natančneje: odzovem se, kjer je potreben angažma civilne javnosti. Vizualni komentar mora biti sporočilno hiter, jasen a, upajmo, ne banalen. V času, ko smo preobremenjeni s sporočili, je hitrost komuniciranja največja prednost vizualnega komentarja.«