Gospodinjska skupnost je kot družina

Davča – V Davči je pred osmimi leti zaživela gospodinjska skupnost za starejše, ki jo je naveličan garanja za turiste ustanovil Peter Prezelj. Penzion Šoštar je tako ponudil vitalnim starostnikom, da lahko na posestvu na tisoč metrih nadmorske višine mirno in obdani z naravo preživljajo jesen življenja. Šlo je za prvo sobivalno skupnost za starejše v Sloveniji, ustanovljeno na zasebno iniciativo. »Na začetku so bili vsi malo dvomljivi, kaj se gremo, če se mi je zmešalo. Bil je kup predsodkov. Da se iz turizma usmeriš v nekaj takega … Vendar je bila to najboljša odločitev v mojem življenju. Zdaj imam čas zase, prej ga nisem imel, res ne,« je povedal Prezelj na nedavni konferenci KR za starejše v Kranju. V pogovoru z direktorico Ljudske univerze Kranj Matejo Šmid je razkril, kako je videti življenje v njihovi gospodinjski skupnosti. Gre za primer dobre prakse, ki jo Prezelj ta čas kot svetovalec vpeljuje tudi v novo stanovanjsko skupnost za starejše v Novi Gorici, za kar ga je angažiral tamkajšnji stanovanjski sklad.

Zdaj več moških kot žensk

Prezelj ima v gospodinjski skupnosti v Davči običajno nastanjenih okoli osem stanovalcev, ki jim oddaja sobe. Trenutno so stari od 64 do 77 let, najstarejša pa je bila 83-letna gospa. »Skupina se je v zadnjem obdobju precej spremenila. Za razliko od včasih je sedaj več moških kot žensk. Veliko je mlajših, pridejo tudi moški, stari 63 let, ki so se odločili za tak način življenja. Takšni, ki imajo nepremičnine in nimajo težav s preživetjem,« je pojasnil Prezelj. Pogoj pa je, da starostnik še zmore sam poskrbeti zase, saj nimajo osebja, ki bi skrbelo za člane gospodinjske skupnosti. »S stanovalci že poskrbimo, če kdo krajši čas potrebuje kakšno pomoč, dolgotrajne oskrbe pa ni.«

Kdaj razmišljati o sobivanju

Kot opaža Prezelj, starejši o bivanju v gospodinjski skupnosti začnejo razmišljati, ko ugotovijo, da so izpolnili ključne življenjske naloge, ki so si jih zadali do širše skupnosti, družine, prijateljev, hkrati pa se želijo izogniti osamljenosti, jih bremeni skrb za (pre)veliko nepremičnino, bivajo v najemnem stanovanju … »Vsekakor pa je prej potreben temeljit razmislek. Odločitev za bivanje v gospodinjski skupnosti ni enostavna, v posameznikovo vsakodnevno življenje prinese resne spremembe, na tehtnico je treba dati tudi dejstvo, da s tem izgubi manjši delež zasebnosti. Za sobivanje se je treba zavestno odločiti, ker je drugače več težav kot pa koristi.« Vsak stanovalec ima svojo sobo s kopalnico, medtem ko so ostali prostori v souporabi. Čeprav je v penzionu enajst sob, se je Prezelj odločil, da ne odda vseh. »Za sobivanje se mi zdi idealno do osem, devet oseb. Če bi bila skupina večja, bi se verjetno nehote začela razdvajati, poleg tega bi se pojavile ovire pri pripravi obrokov, količine bi bile večje.«

Največji izziv je kuhanje

Prav strah pred gospodinjskimi opravili, predvsem kuhanjem, starostnikom predstavlja največji izziv pri vstopu v gospodinjsko skupnost. »Imamo skupna kosila, to je neko vodilo, rdeča nit. Stanovalci kuhajo sami. Tudi če znajo, se bojijo, ali bodo sposobni skuhati za toliko oseb in ali bodo zadovoljne.« Če je treba, jim Prezelj kot gostinec priskoči na pomoč. »Nekateri so zelo dovzetni, tudi moški se navadijo kuhati. Nekateri se spopadejo s tem, kakšen tudi ne in ne kuha, pač pa postori kaj drugega.«

S stanovalci sicer vsak torek določijo jedilnik za kosilo za ves teden in naredijo nakupovalni seznam. »Z zelenjavo smo skoraj samooskrbni, ker imamo velik vrt in rastlinjak, ostalo pa stanovalci dokupijo,« je razložil Prezelj. Ob sredah jih pelje v dolino po nakupih in po potrebi do zdravnika. »Oblačila pere vsak sam, morda dva skupaj, tudi obesi jih sam. Svojo sobo čisti vsak sam, glede ostalih prostorov pa se dogovorimo, kaj kdo čisti,« je razložil Prezelj.

Slepi stanovalec

Na vprašanje, ali bi lahko rekel, da je gospodinjska skupnost kot družina, je pritrdil. »Dejansko je, ker včasih pa člani tudi niso sklepčni in tudi ne složni – enako je v družini. Ni vse tako idealno. Najtežje je, da gospodinjska skupnost sprejme sočloveka.« Pred letom dni so sprejeli tudi slepega gospoda. »Imeli smo pomisleke, ali mu bo naš prostor omogočal funkcionalnost. Vendarle je bil to prej gostinski objekt. Je pa gospod slep od rojstva in se čudovito znajde. Potrebuje sicer nekaj pomoči pri pripravi obroka, saj mu je določene stvari treba prinesti, a mu stanovalci radi pomagajo, ne da bi kdo razmišljal, da mu je to breme. Sprejeli so ga medse, sicer pa ta gospod obvlada računalnik, govori več jezikov, ima narejeno glasbeno akademijo.«

Marsikomu se ni uspelo prilagoditi

Prezelj je povedal tudi, da se je v osmih letih pri njih zamenjalo veliko starostnikov. Določene, ki so obnemogli, so pospremili v dom starejših, soočili so se tudi z eno smrtjo. »To smo dojemali kot del življenja, gospa nas je tudi pooblastila za ureditev pogreba. S stanovalci smo se pogovarjali, da si lahko srečen, če odideš v takem miru ... Smo pa imeli tudi veliko oseb, ki so v skupnost prišle poskusno, a se niso mogle prilagoditi. Ljudje prihajajo z različnimi navadami, idejami, ki jim je treba prisluhniti in jih skušati uresničiti.«

Odnosi med stanovalci

Prezelj je poudaril, da odnosom med stanovalci posvečajo veliko pozornosti. »Odkriti pogovori brez dlake na jeziku so temelj. Včasih debatiramo celo dopoldne. Problem je tudi, če se najde kdo, ki misli, da zna vse in se, čeprav je prišel v sobivanje, želi povzdigniti nad sočloveka. V skupnosti je napuh zelo problematičen, nad njim je treba vedno bedeti.«

Na vprašanje, kakšna je njegova vloga v gospodinjski skupnosti, je Prezelj pojasnil, da je deklica za vse. »Rešujemo različne zadeve, včasih pride tudi kakšen upravni postopek. Nekateri starejši nimajo izkušenj, interneta, elektronske pošte in jim jaz to urejam. Včasih vzamemo tudi koga, ki ima socialne stiske, in tako sodelujemo z raznimi institucijami. V takih primerih sem pa vse: od šoferja, notarja do odvetnika. Ni mi pa to nobeno breme,« je poudaril Prezelj.