Milan Dubravac je eden tistih ljudi, ki jih v gasilskih vrstah spoštujejo zaradi njihove predanosti, vztrajnosti in iskrenega navdušenja nad delom, ki presega zgolj poklicne ali prostovoljne dolžnosti. / Foto: Tina Dokl
Gasilstvo je način življenja
V letu 2025 bo Milan Dubravac iz Smokuča praznoval dve pomembni obletnici: petdeset let od vstopa v gasilske vrste in štirideset let, odkar je postal operativni gasilec. Za svoje neprecenljivo delo je prejel številna priznanja na društveni, regijski in državni ravni, nedavno je postal tudi častni občan Žirovnice.
Milan Dubravac je dolga leta svojo energijo vlagal v številne dejavnosti v domači občini, tri mandate je deloval kot občinski svetnik, bil je prvi predsednik športnega društva Trim tim Žirovnica, med drugimi pa zaslužen tudi za projekt Veseli dnevi v Žirovnici, ki sta ga uspešno izvajala Trim tim Žirovnica ter KK Stol Žirovnica. Njegova življenjska pot, prežeta z nesebičnim delovanjem in predanostjo gasilstvu, ga je popeljala od lokalnih gasilskih društev do najvišjih funkcij v slovenskem in mednarodnem gasilstvu. Začetki njegove kariere segajo v zgodnja leta njegovega mladostništva, saj je že takrat začel čutiti globoko povezanost z gasilstvom. Milanova pot v gasilstvo je bila naravna posledica okolja, v katerem je odraščal.
Sprva je bil prostovoljec, a hitro se je izkazal kot zanesljiv in pogumen član, pripravljen vložiti svoj čas in energijo v usposabljanje ter izpopolnjevanje svojih veščin. »V Sloveniji je prostovoljstvo med najbolj razširjenimi na svetu, gasilstvo pa je bilo včasih glavni šport na vasi. Kot otroci smo se vsi pridružili gasilcem, nato pa odraščaš s tem,« se spominja. Čeprav je obiskoval naravoslovno-matematično gimnazijo, se je po srednji šoli odločil za poklic gasilca. »Nisem razmišljal o študiju, takrat je bilo treba delati. Bile so tudi druge poti, a mi ni bilo nikoli žal,« pravi. Gasilski poklic je zanj več kot služba – je način življenja. »Vedno, ko me vprašajo, zakaj sem se odločil za gasilstvo, povem, da še nikoli nisem šel nerad v službo. Tretjino življenja preživimo v službi, in če v tem uživaš, je to neprecenljivo.«
Milan je skozi leta opravljal številne vodstvene funkcije na Gorenjskem. Bil je poveljnik gasilske zveze na Jesenicah, občinski poveljnik v Žirovnici ter 13 let poveljnik gorenjskih gasilcev. Pot ga je vodila v gasilsko šolo na Ig, tam je bil devet let vodja državne gasilske šole, kot poveljnik gasilske enote je deloval na letališču na Brniku, od leta 2023 pa je tudi poveljnik državne enote za kemijsko, biološko in radiološko zaščito. Vloge, ki jih je opravljal Milan Dubravac, so prinesle številne izzive, odgovornost je rasla, kar je zahtevalo kar nekaj prilagodljivosti in stalnega usposabljanja. Kljub temu pa Dubravac poudarja, da najbolj uživa v operativnih nalogah, kjer lahko takoj uporabi svoje znanje in izkušnje v praksi. Operativne naloge, kot so gašenje požarov, reševanje ljudi iz nevarnih situacij in reševanje življenj, so tiste, ki mu prinašajo največjo osebno izpolnitev.
Prav pod njegovim vodstvom je bila pred leti ustanovljena tudi Gasilska zveza Gorenjske, edina regijska gasilska zveza v Sloveniji, ki deluje kot pravna oseba. »Takrat to na Gasilski zvezi Slovenije ni bilo dobro sprejeto, a smo imeli podporo večine gorenjskih županov. Gorenjska je specifična, zaokrožena enota z močnimi poklicnimi in prostovoljnimi enotami,« pojasnjuje. Kot pravi, je na gorenjskem območju požarna varnost na visokem nivoju. »Gasilska zveza Slovenije vedno pravi, da je najmočnejša regija Prekmurje, kar seveda ne drži, ker se upošteva le število gasilskih društev. Če pa upoštevamo število društev, površino in število prebivalstva, je Gorenjska zagotovo največja.«
Leta 2001 je Milan Dubravac stopil še na mednarodno prizorišče, ko je postal član komisije pri mednarodni organizaciji gasilskih in reševalnih služb CTIF. Njegova energija in predanost sta ga hitro izstrelili med vodilne, leta 2020 pa je postal predsednik te največje gasilske organizacije na svetu. »Vedno me je zanimalo, ali lahko konkuriram najboljšim na svetu,« pravi. »Ko sem se znašel med njimi, sem ugotovil, da jim lahko ne le pariram, ampak sem hitro postal del njihove ekipe.« Milan je mednarodni ugled slovenske gasilske organizacije dvignil na izjemno visoko raven. Pod njegovim vodstvom je CTIF uspelo ustanoviti tudi interparlamentarno skupino v Evropskem parlamentu, kar je prineslo dodatna sredstva in podporo prostovoljstvu. »Smo edina organizacija, ki vzgaja mlade gasilce za prihodnost,« poudarja in z navdušenjem govori o mladinskih gasilskih olimpijadah, ki so pomemben del njihovega dela.
Slovenski gasilci uživajo izjemen ugled tako doma kot v tujini, kar je rezultat dolge tradicije, visoke ravni usposobljenosti in predanosti gasilcev svojemu poslanstvu. V Sloveniji je gasilstvo globoko zakoreninjeno v družbeno tkivo, saj ima skoraj vsaka vas svoje gasilsko društvo, ki ni le skrbnik požarne varnosti, temveč tudi osrednja točka družabnega življenja. Slovenija ima največ prostovoljnih gasilcev na prebivalca na svetu, kar Milan vedno z veseljem poudari na mednarodnih srečanjih. »Lahko da smo majhni, ampak v gasilstvu smo veliki. Imamo še enkrat toliko operativnih gasilcev kot Švedska, ki je 21-krat večja. Čeprav je območje, na katerem živimo, majhno, kot gasilci nismo majhni. Se pogovarjamo o resnih številkah,« pravi. Dodaja, da je naša opremljenost in usposobljenost med najboljšimi, čeprav se vedno najde prostor za izboljšave. Kot zanimivost navede tudi srečanje s švedskim producentom, ki je o slovenski gasilski tradiciji želel posneti dokumentarni film. »Gasilske veselice so se mu zdele poseben fenomen. Nam se zdijo nekaj običajnega, včasih so imele celo negativen prizvok, njemu pa je bilo to nekaj nepredstavljivega – kot fenomen zbiranja sredstev in pomembnega dela socialnega življenja na periferiji. Žal se je nato preselil v Kanado in projekta nismo izpeljali; morda nekoč,« pove.
Dubravac pravi, da se gasilski poklic razlikuje od drugih. »Kamorkoli pridem, vedno si želim ogledati gasilski dom ali muzej, saj imam globoko spoštovanje do te tradicije. In kamorkoli pridem, me sprejmejo. Povem, da sem gasilec, in nihče ne dvomi o tem, takoj razkažejo prostore.« Kot pojasni, je po vsem svetu to nekaj univerzalnega, tudi v sistemih, ki so napol vojaški – ko si gasilec, si vedno del te velike, globalne družine. »Spomnim se, kako so me v Indoneziji vozili, kot da bi bil nek bog, in to je odziv, ki ga gasilci lahko doživijo povsod. Pri nas ni nič drugače – če gasilec vstopi v kateri koli gasilski dom, mu bodo vedno z veseljem pokazali vozila, zaščitno opremo in vse drugo, kar je del našega poklica.«
Med drugim je tudi pobudnik in organizator gasilskih Strokovnih dnevov Borisa Stevanoviča ter ustanovitelj prvega slovenskega gasilskega foruma. »Še preden so zaživela socialna omrežja, smo ustanovili prvi gasilski forum. Bil je zelo dobro obiskan, služil je kot glavna platforma za izmenjavo znanja in izkušenj. Organizirali smo različna usposabljanja, katerih del je bil tudi gasilski strokovnjak Boris Stevanovič.« Skupaj sta sodelovala v projektu, ki ju je popeljal na Finsko, kjer je Borisa zadela kap in umrl je na rokah svojega prijatelja. »Odločil sem se, da njemu v spomin priredim seminar na Rogli. Če ne bi uspelo, bi se enkrat letno odpravil na Roglo in spil pivo v spomin nanj.« Kljub pomislekom se je seminar izkazal za izjemno uspešnega in danes, po 18 letih, predstavlja najbolj obiskan seminar za operativne gasilce v Sloveniji. Seminar je prepoznan po visokih standardih, saj vsako leto pripeljejo tuje strokovnjake, ki sodelujejo pri izobraževanju gasilcev. Z ustanovitvijo Gasilske zveze Gorenjske so ta usposabljanja prenesli na zvezo, a vselej ohranjajo spomin na Borisa, ki je s svojim delom in življenjem pomembno prispeval k razvoju gasilske stroke.
Kot poudarja Dubravac, tudi gasilstvo, tako kot vsa druga področja, doživlja spremembe. »Klimatske spremembe prinašajo nove izzive. Intervencije se spreminjajo, postajajo bolj kompleksne. V tujini jim je nepredstavljivo, da pri nas v trenutku lahko pride tisoč gasilcev. Smo res poseben primer. Če pa ne bomo vzgajali mladih, bomo tudi pri nas, kjer imamo veliko gasilcev, naleteli na težave,« opozarja in dodaja, da mladina danes živi v digitalnem svetu, zato je pomembno, da gasilci prilagodijo svoje pristope in naredijo še kakšen korak dlje. »Čeprav smo konservativna organizacija, vedno skrbimo, da novosti ne škodujejo, ampak prinašajo izboljšave,« poudarja. Kot pravi, so spremembe del življenja in se odražajo v številnih vidikih, vendar se z napredkom znanosti in tehnologije gasilstvo spreminja, obenem pa se še vedno ohranjajo vrednote, kot so požrtvovalnost, kolektivizem in pripravljenost pomagati sočloveku.
Za vsemi Milanovimi dosežki pa stoji njegova družina, ki mu je skozi celotno kariero stala ob strani. »Brez podpore družine ne bi mogel doseči vsega, kar sem,« priznava. Njegovi so vedno razumeli, da gasilstvo ni zgolj služba, ampak način življenja. Milan Dubravac je človek, ki je svoje življenje posvetil gasilstvu. Njegova predanost, vizija in nenehna želja po napredku so slovensko gasilstvo postavili na zemljevid sveta. Z njegovo energijo in strastjo bo gasilska skupnost zagotovo še dolgo črpala navdih in znanje.