Dobrodelni Majzljevi

V ponedeljek, 1. maja 1905, je bila v 99. številki časopisa Slovenski narod objavljena osmrtnica posestnice Jere Borse, por. Majzelj, ki je po dolgi in mučni bolezni ponoči mirno zaspala. Podpisani so otroci Anton (*1855), Fran (*1857), Josipina, Minka (*1868), Ana (*1870) in Franja (1874) ter tudi snahe, zeti, vnukinje in vnuki.

Tokrat se zahvaljujem dr. Anji Dular in Belizarju Keršiču, Etki Lutman in Boštjanu Furlanu.

Rodoslovno drevo (Ahnenpass) mojega očeta razkriva, da je bila Jera Borse hči Martina Borse. Potreboval ga je za obisk gimnazije v Celovcu, izdelal mu ga je dr. Josip Žontar, pozneje profesor na univerzi v Ljubljani, sicer pa gimnazijski profesor zgodovine. Med vojno je bil dr. Žontar na Matrikelamt in je za moje prednike naredil prva rodoslovna drevesa na Gorenjskem za pet generacij nazaj. Martin Borse se je 14. avgusta 1802 rodil veleposestniku Matiji Borsetu in njegovi ženi Ani Bevc (Weiß) iz Gorenjega Maharovca 2 v župniji Šentjernej. Jerina mati je bila prav tako Jera, leta 1804 rojena hči veleposestnika Jerneja Martinčiča in Neže, roj. Rangus.

Poročila se je z gostilničarjem in trgovcem Antonom Majzljem (*1830), ki je imel še brata Josipa in Alojzija. Njegov oče Franc Maisel (*1802) je bil mesar iz Šentjerneja 14, ki se je poročil z Elizabeto Benčič, hčerjo veleposestnika Jerneja Benčiča in Marije Ambrožič iz Šentjerneja 4. Francov oče Franc Maisel (*okoli 1760) pa je bil prišlek z Bavarskega, ki ga je v naše kraje zanesla služba tobačnega nadzornika. Šentjernejsko gostilno bi lahko poleg mesarije odprl že njegov sin Franc, saj je bila za časa vodenja Antona že znana daleč naokrog.

Jera Borse je bila brez dvoma zelo sposobna ženska. Njen najstarejši sin Franc (1857–1921) je imel drugačne načrte, a so ga ambiciozni starši leta 1878 poročili z bogato Antonijo Anderlič (185–1902) v Belo Cerkev (glej Dobre partije Majzljevih, 1. del). Franc (tudi Fran) je bil nadvse podjeten. Lotil se je proizvodnje in trgovine z vinom. Majzljeva črnina je leta 1904 (poleg klevevških belih vin) veljala za najboljšo na razstavi vin v Novem mestu. Sezidal je novo hišo, v kateri je imel gostilno. V njej so gostje lahko prebirali slovenske in nemške časopise (naročenih so imeli najmanj deset različnih), prirejali so veselice in gledališke igre. Imel je tudi mesarijo in pridobil koncesijo za prodajo tobaka. Ko so v Beli Cerkvi leta 1897 zidali kaplanijo, je projekt prevzel Majzelj. Od konca 19. stoletja do smrti je bil tudi župan.

O Majzljevi močni vpetosti v družbeno življenje Bele Cerkve priča dogodek, ki so se ga domačini še dolgo spominjali (povzeto iz knjige Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja): 20. junija 1891 so ob 300. obletnici smrti sv. Alojzija na Majzljevem vrtu pripravili veselico za 144 otrok. Dopoldan so jim za južino postregli telečjo obaro, kruh in vino. Po igrah s telovadbo in plesom so zaključili z mesno juho, teletino, prikuho, solato, kruhom in vinom. Največ sta za pogostitev prispevala lokalna veljaka Zorko in Majzelj.

Jerin peti otrok, Ana (*1870), ki se je omožila z oficirjem Vodnikom (*1857), je bila podobno dobrodelna. Ustanovila je sklad za najrevnejše iz Majzljevega rodu. Najmlajša hčerka, Fani (*1874), se je pa v Podbrezjah posvetila najrevnejšim: tako je bila Franckova hiša znana po svoji dobrodelnosti. Tudi po dvajset beračev (brezdomcev) je dnevno v hiši dobilo prenočišče, večerjo in zajtrk.