Dijaški podvig: izdelali formulo

Ko danes govorimo o mladih, beseda hitro nanese na to, koliko prostega časa naj bi preživeli pred zasloni svojih mobilnih naprav. Zato je še toliko bolj spodbudna zgodba Tita Turka Pintarja iz Radomelj, Davida Kranjca iz Podgorice pri Šentjakobu, Miha Ažmana iz Domžal in Davida Grada iz Šentjakoba, danes sicer že nekdanjih dijakov Šolskega centra Ljubljana, ki so se v svojem zadnjem srednješolskem letu kljub obveznostim, ki so jih imeli z maturo, lotili smelega podviga. Izdelali so pravi dirkalnik, dijaško formulo.

Po nasvete na YouTube

»V desetih letih, odkar poučujem na šolskem centru, je to najobsežnejši projekt, ki so se ga lotili dijaki,« o podvigu pravi njihov mentor in profesor Nejc Marinšek. »Pol leta so vsak dan delali pri projektu in se zraven pripravljali še za šolo in na maturo,« pojasnjuje.

Formula sicer ni bil njihov prvi projekt. Tega so se lotili že z nekaj izkušnjami, ki so jih dobili, ko so v drugem letniku izdelali t. i. bagi. Takrat so dobili precej znanja in hitro prišli na idejo, da bi se lotili še zahtevnejšega podviga. »Imeli smo srečo, da smo imeli mentorja, ki se je zavzel za nas pri vodstvu šole, ki nam je namenilo sredstva za nakup potrebnih materialov,« pravi Miha. Fantje so staknili glave in najprej izdelali potrebne načrte, s katerimi so očitno prepričali tudi vodstvo šole. Ko je bil projekt potrjen, so se lotili nakupovanja in izdelovanja vsega potrebnega. »Največji problem je bil prav z dobavo materialov. Naročali smo z vsega sveta in nekatere dele smo čakali tudi več mesecev,« pravi Tit. Če pa so naleteli na kakšno drugo zagato, so se posvetovali med sabo, znanje pa so večkrat črpali tudi s svetovnega spleta, predvsem YouTuba.

Vse izdelali sami

Ponosni so, da so tako rekoč vse izdelali povsem sami. Motor so vzeli iz osebnega avtomobila in ga prilagodili tako, da ima formula danes okoli 250 konjskih moči. Točnih meritev zmogljivosti motorja sicer niso mogli opraviti; prav tako zaradi omejitev proge, kjer so dirkalnik testirali, niso izmerili njegove končne hitrosti, a ocenjujejo, da krepko presega dvesto kilometrov na uro.

»Ničesar nismo prekopirali. Držali smo se le tega, da ima dirkalnik videz formule ena, sicer pa je bilo vse narejeno po naši zamisli,« pojasnjuje David Kranjc. Čeprav je lastna zasnova in izdelava odlika njihove formule, pa so zadnja krilca in izpušni sistem posebej zanje naredili v družbi Akrapovič. »Glede na to, da so vodilni proizvajalec izpušnih sistemov, bi bilo škoda, če bi zavrnili takšno priložnost,« še dodaja.

Poleg šolskega centra in drugih sponzorjev so jih podprli tudi v Avto centru Šubelj iz Zgornjih Jarš in jim odstopili delavnico, v kateri so preživeli številne ure. »Vsi ključni dejavniki so se združili, da je bil projekt na koncu lahko uspešen,« je dodal njihov mentor.

Zdaj že nekdanji dijaki si želijo tudi v prihodnje ostati v inženirskih vodah. Vsi so se namreč odločili za študij strojništva, njihov izdelek pa bo mesto dobil v prostorih matične šole.