Človek je najhujša zver

»Ko sem leta 1999 prvič začela raziskovati živali v folklori, sem se zavedala, da gre pri postavljanju živali v središče svojega raziskovanja – in to ne kot metafor in simbolov, temveč kot resničnih bitij – za odpravljanje marginalizacije tistega dela folkloristike, ki sem jo imenovala zoofolkloristika. Živali so Judi tega sveta, postavili smo jih na bregove izkoriščanja, prezira in kar je najhuje, dogovorili smo se, da niso enakovredni del človeške družbe. So tiste_i druge_i, ki so naše sredstvo za hrano, za obleko, za zabavo, za uporabo, kljub temu da so čuteča bitja, ki imajo kompleksno doživljanje, zanimanje in lahko gojijo družinske odnose, imajo svojo kulturo, dediščino, religijo, predvsem pa želijo svobodno živeti. Razprla se mi je groza sveta, ki ima človeški obraz, živalskemu pa smo nadeli maske trpljenja. Ob teh ugotovitvah sem začela folklorna in literarna besedila brati drugače, z druge perspektive, s perspektive razgrinjanja odnosov med bitji, odsevov resničnosti in fikcije, ki omogoča temeljni pretres človeških odnosov do živali. Živali v besedilih niso resnična bitja, pa vendar bi to lahko bila. Zato je mogoče, da nam besedila prikazujejo življenja živali v večnem odnosu do človeka ali obratno, tako da lahko občutimo njihovo trpljenje, občutimo gnus nad človeškimi dejanji, da nam razkrijejo svojo resničnost in spremenijo našo zavest, tako da odvržemo stara prepričanja in začnemo na novo misliti živali; spremenimo naš odnos, še bolj pa naša dejanja. Knjiga na podlagi izbire teoretskih in metodoloških podlag iz različnih humanističnih ved govori o tematizacijah in reprezentacijah živali v folklori in literaturi, kulturnih praksah in človeških dediščinah, ki živali popolnoma popredmetijo, ali pa že omogočajo drugačen pogled na njih. Sporočajo kritiko človeških ravnanj, delovanj, ki so živalim odvzele vse tisto, kar je priznano človeku, in to le zato, da jih lahko mučijo, ubijajo, trgajo njihove ude, jim onemogočajo družinske odnose, jih zasužnjujejo in z njimi ravnajo kot s kosi njihovih teles, uporabnimi le za človeka. Vztrajno trdimo, da krščanska zapoved 'Ne ubijaj' ni mišljena za bitja, ki naj ne bi imela razuma, duše in govorne komunikacije.« (str. 7)

Ta dragocena knjiga raziskuje »živali v folklori, literaturi in kulturi«, dejansko pa odpira še širše in globlje poglede na naše razmerje do živali. Po eni strani prinaša literarne poslastice (»Tomaž Šalamun in živalski bestiarij«), po drugi pa tematizira dve stari »kulturni praksi«, kakršni sta koline in polharstvo. Bi se v imenu humanizma odrekli kolinam?