Zahvala letu 2024

Pa spet zaključujemo eno leto. V naših kolumnah pišemo o odnosih, čustvih, telesu oziroma telesnih občutkih, družini, razglabljamo o pomenu očeta in mame za naše življenje, dotikamo se pomembnih življenjih dogodkov, kot so npr. poroka, prazniki, kdaj pa kdaj povem kaj o mojih oziroma najinih potovanjih in raznih doživetjih na njih. Predvsem pa želimo opolnomočiti bralke in bralce, da imamo zavest in moč sebe postaviti v drugačne situacije. V takšne, kjer bo manj slabe volje in več veselja. Takole pa razmišlja študentka.

Vsakič po koncu leta imam občutek, kot da se nič ni spremenilo. Potem pogledam za nazaj, pogledam, kakšna sem bila pred enim letom. Na obraz se mi prikrade nasmeh, ker opazim, da sem z vsakim letom bolj jaz. Zato sem na prvem mestu hvaležna sebi, da mi je uspelo do sem priti. Brez ljudi, ki me obdajajo, to tudi ne bi bilo mogoče, saj živimo in rastemo ob drugih. Zahvaljujem se svojim prijateljem, sošolcem, družini. Prav vsak ima nekje svoje mesto v mojem življenju. Eni te bolj zaznamujejo, eni manj. Tudi neznanci ti kdaj dajo neko potrditev, da si na pravi poti, zato sem hvaležna tudi njim. Hvaležna sem, za vse stare in nove sošolce, zaradi katerih je študij lažji, bolj zanimiv in poglobljen. Hvaležna sem za vse profesorje, vse ljudi, ki nam vlivajo znanje, način razmišljanja in predvsem veselje do znanja. Hvaležna sem za vso toplino in podporo, ki sem jo dobila od prijateljev, očeta, mame, bratov in od sester. Ne samo da sem jo dobila, ampak da sem tudi jaz lahko dajala. Dajanje je še večje in lepše kot prejemanje. Hvaležna sem sebi, da si pustim občutiti vse dobre in vse slabe trenutke, kajti v celoti sem samolastna jaz. Hvaležna sem za majhne stvari, ki ti dajo občutek, da je življenje vredno. Hvaležna za prijazen nasmeh, ko te nekdo vidi, za kompliment, za lep razgled, za smeh s prijateljem, za dobro jed, za nore sanje, za dobro šalo, za dobre zgodbe, za povedane resnice, za zasluženo nagrado, za iskrenost, za dobro pesem v avtu, za neobtoževanje, za neobsojanje, za priznane napake, za ljudi, ki jih občudujemo, za ljudi, ki dokažejo, da je vse mogoče in ti dajo upanje. Hvaležna sem tudi za naključja, za katera veš, da niso naključja. Ker veš, da ti dajejo znak, neko smernico. Na splošno bi lahko rekla, da sem hvaležna za Ljubezen, ki prebiva v nas na vse možne načine in nas opozarja, da obstaja. Večkrat se je moramo zavedati in najti veselje, kjerkoli smo. Tudi ko je težko, je lahko veselje samo kot neko upanje, da bo minilo, da bo bolje. Ljudje smo ustvarjeni za ljubezen. Zato živimo, jejmo, sprejmimo in dajmo Ljubezni prostor, da nas prevzame, da smo lahko v naši majhnosti še kako veliki.

Še vi povejte vašim ljubim osebam, za kaj ste hvaležni. Lahko pa napišete tudi meni na janez.logar@toplina.net.