S čim …?

S čim hraniti otroke, da bodo odrasli v samostojne, odločne, poštene, ustvarjalne, pogumne in srečne osebe? Vprašanje za milijon dolarjev, kajne? Najprej poglejmo nasprotje – s čim jih ne hraniti: ne jih hraniti z ekrani v njihovih zgodnjih letih, ne jih hraniti s preobiljem materialnih dobrin, ne jih hraniti (dobesedno) s preveč sladkorja in hitro hrano, ne se truditi jih obvarovati vsake praske, ne jim reševati problemčkov, ki jih znajo že sami rešiti, ne jih hraniti z besedami Bodi tiho, jaz že vem, kaj je zate dobro, ne jih primerjati z drugimi vrstniki, ne jih hraniti z grdimi besedami, npr. pamž, mulc, smrkavec, pankrt, ne jim dopovedovati, da ne čutijo prav, in ne jim zatirati njihovih čustev, ne jih hraniti s popolno svobodo … in ne iz njih narediti mehkužcev. Življenje pretežno ni mehkužno.

Velja pravilo številka 1: Kar jim bomo dali v ranem otroštvu, bodo sicer preizkušali v puberteti, nato pa bodo vse življenje odigravali tisto, kar jim bomo dali. Kaj jim dati? Čas in pozornost. Čeprav so dojenčki pogosto naporni, predvsem noči, oni hlastajo po očesnem stiku s staršema. On za svoje preživetje ne potrebuje le hrane in vode, on nujno potrebuje dotik staršev, počasno in sočutno previjanje, nujno potrebuje božanje in obupno si želi dolgega pogleda iz oči v oči. Sočuten in dolgotrajen pogled, predvsem matere, otroku potrjuje, da živi, da je pomemben, hoten, zaželen in ljubljen. To so njegove prve potrebe. Če si mi kot starši ne vzamemo dovolj časa zanj in če ne poskrbimo za ustvarjanje tega stika, je to otrokova bolečina in naš problem. Nimamo pravice otroka obtoževati za izgredniško vedenje v puberteti, ali prej ali kasneje, če mu nismo omogočili nežnosti in stika v prvih treh letih. Celo otroštvo si otrok želi, da se ali mami ali ati z njim igrata – tako ve, da je vreden v njunih očeh. Če mi rajši popivamo, imamo svoje hobije in časa ne namenjamo otrokom, je to naš problem. Namenite čas svojim otrokom. Vsak večer si vzemite pol ure časa zanj – preberite mu pravljico, stiskaje se z njim v postelji, smejite se z njim, molite večerno molitev, naj vam pripoveduje, kako je preživel dan. Če se nam mudi brskati po telefonu, delati za službo (zvečer!!!) in nimamo večernega časa za otroka, je to naš problem.

Ko namenjamo čas, pozornost svojemu otroku, njemu odzvanja v glavi: »Pomemben sem v očeh najbolj pomembnih oseb na tem svetu, v očeh atija in mamice.« To mu bo dalo dosmrtno samozavest!

Pravilo številka 2: Otroci bodo vedno, brez izjeme, odigravali neizgovorjena in potlačena čustvena vzdušja, ki se vrtinčijo med staršema. Tako zelo natančno, da se to ne da zapisati. Kljub ignoranci ne bodo odšla. Zato, v dobro otrok in naju, urediva svoje neumnosti: prepire, obtoževanja, spolnost, poniževanja, posmehe …