Presenečenje

V stanju, kakršnem sem sedaj, je vsak odhod iz hiše ven praznik. Obisk koncerta, če je prostor primeren za ljudi z berglami, je višek tedna. Tako me je Janez pripeljal čisto do vhoda, tam je dvigalo, s katerim sem se peljala v nižje nadstropje, da ni bilo treba hoditi po stopnicah. Zadnji stranski sedeži so kot nalašč za to, da na enem od stolov noga počiva, sliši in vidi pa se enako dobro. Moški zbor je imel častitljivo obletnico in bilo je lepo. Kako lepo je videti pomlajeno energijo v skupini. Mladi vidijo stvari drugače in jih drugače pripravijo. Tako so si namesto napovedovalca omislili kratke filme. Drugačen pristop, druga energija, vsi smo zadovoljni. Večkrat so poudarili, da je posebna sreča imeti v moški sredini mlado dirigentko, ki moški pogled na svet naslika malo drugače. Običajno je, da ob častitljivih jubilejih sorodna društva čestitajo, in tudi tokrat je dramsko društvo iz sosednje vasi izreklo voščilo in pohvale svojim sosedom. Predstavnik je najprej nekaj povedal, potem pa se je zamislil, da nima nobenega darila, da pa bi se vseeno spodobilo nekaj prinesti. Vzel je telefon in poskušal v zadnjem hipu nekaj urediti. Najprej sem mislila, da bo kakšen potujoči trgovec prinesel rože ali kaj podobnega. Niti na misel mi ni prišlo, da bi bilo lahko darilo dramsko presenečenje. V dvorano je vstopil Božiček, nekaj trenutkov za njim pa še dedek Mraz. Božiček v rdeči in beli obleki s črnimi škornji, dedek Mraz s polhovko na glavi, lepo izvezenim kožuhom na hrbtu, obut je bil v planinske čevlje. Oba sta bila zelo lepa. Najprej sta se objemala kot prijatelja, ki se že dolgo časa nista videla. Ko sta ljudi nagovarjala, naj jima zapojejo kakšno pesmico, je bilo njuno opravičilo vedno enako, midva sva že stara, saj veste, pozabila sva, pa nam morate vedno znova vi, mlajši, prepevati pesmice. Enkrat sta se objemala, drugič sta se trepljala po ramenih. Ko je bil dedek Mraz tako malo upognjen, mu Božiček brž navrže: »A te boli hrbet, kaj? Star si, pa nimaš druge izbire.« Potem si je dedek Mraz zaželel, da bi enkrat rad dirigiral pevcem, pa so mu ubrano zapeli Siva kučma, bela brada … Potem se usedeta v dvorano in na glas rečeta, sedaj sva pa utrujena, ne moreva še nazaj. Pri izhodu sta veselo pozdravljala ljudi, nakar pride dedek Mraz do mene in me vpraša, kako je z nogo. Potem me pogleda malo bolj in pravi, sem takšnega poklica, da se spoznam na poškodbe. In že sva bila pri kirurgu, za katerega mi je poslal pozdrave. Od koga? Od dedka Mraza, zagotovo bo vesel. Kako da ne, kdo ne bi bil vesel pozdravov od dedka Mraza, pa četudi je to otrok, poškodovanec ali zdravnik. Tako minevajo moji dnevi. Domov sva se peljala kar malo okoli, da sedaj lučke gledam s ceste v avtomobilu. Tako okušam lepoto majhnosti in preprostosti.