Potovanje s kolesi in barko, 1. del

Tokratno traso kolesarskega potovanja z barko smo zaradi slabe vremenske napovedi morali spremeniti. Prvotni načrt je bil, da se iz Zadra odpeljemo proti Šibeniku, si ogledamo slapove Krke in se potem čez Murter vrnemo v Zadar. A za ta del Jadrana je bila napoved zelo slaba. Pihal naj bi namreč južni veter, ki v okolici Šibenika lahko povzroči tudi do pet metrov visoke valove. Po takem morju je zelo težko pluti, še pomembnejše pa je to, da bi lahko našim gostom zaradi guganja postalo slabo. Pri tako visokih valovih je na ladji zabavno le prvih 15 minut, nadaljnja plovba pa je za mnoge naporna. Zato sva se s kapitanom odločila, da ostanemo v Kvarnerju, kjer so bile razmere za plovbo in kolesarjenje bistveno boljše kot v okolici Šibenika. Ni kaj, proti naravi se ne moremo boriti. Tako so rekli tudi gostje in se strinjali z najino odločitvijo.

Tako smo prvi dan iz Karlobaga pluli v mesto Metajna v Paškem zalivu in od tam kolesarili proti Stari Novalji in na konec rta Lun v vasico Tovarnele. Naslednje jutro smo se med zajtrkom z ladjo odpeljali v Veli Lošinj. Kolesarili smo proti Malemu Lošinju, ki je v bistvu mlajše in hkrati tudi večje mesto, in od tam ostro zavili nazaj proti Kalvariji. Na vrhu je cerkev, malo pred tem pa rampa za start spusta z gorskimi kolesi. Mi smo se spustili kar po asfaltirani cesti nazaj do Čikata. Pot nas je vodila ob obali mimo razkošnih vil in hotelov. Mnogi smo obujali spomine, kako je bilo, ko smo tu preživljali dopust ali počitnice. Kamp je bil presenetljivo poln. V Lošinju smo imeli odmor in se potem po otoku peljali proti Nerezinam. Po kratkem ogledu Osorja se je manjša skupina odpeljala še proti Osoršćici do opuščene karavle, ki je spremenjena v planinsko kočo. Kolesarili smo po pet kilometrov dolgem makadamu, ki je bil na začetku zelo lep, ko pa se pot začne dvigati, je tudi makadam vse manj trd. Vožnja po taki poti je bila prav adrenalinska. Ker je bila koča zaprta, smo bili nagrajeni le z lepim razgledom proti Istri. Nato smo se odpeljali nazaj proti Osorju.

Tokratna skupna je bila posebna, saj so bili gostje pripravljeni na vsakršne vragolije. Zvečer smo peli, Jože nam je med pesmimi povedal kakšno šalo. Vsako jutro smo telovadili, tokrat so se nam pridružili skoraj vsi gostje. Na jutranji telovadbi smo se učili tudi plesne korake latinskoameriškega plesa samba. Alenka in Romana sta bil nad tem tako navdušeni, da sta nam obljubil, da nas bosta naslednji dan naučili še ples bačata. In zvečer smo imeli na pomolu plesne vaje. Po vaji samo ples nadaljevali, med nevihto kar na barki, čeprav je bolj malo prostora. Z vremenom smo imeli prav srečo, saj je v šestih dneh deževalo le dvakrat ponoči. Torej je bila odločitev, da ostanemo v Kvarnerju, res prava. (Se nadaljuje)