Mladi novinarji OŠ Janeza Puharja Kranj – Center na obisku Gorenjskega glasa / Foto: Dina Kavčič
Novinarji na terenu
Učenci Osnovne šole Janeza Puharja Kranj – Center, ki obiskujejo izbirni predmet šolsko novinarstvo, so skupaj z nadarjenimi učenci te šole v začetku decembra obiskali Gorenjski glas.
Na Gorenjskem glasu jih je sprejela sodelavka Dina Kavčič, ki jim je predstavila delo novinarjev in drugih zaposlenih, podrobneje so spoznali tudi, katere rubrike sestavljajo časopis in prek tega tudi posamezne novinarske zvrsti. Mladim novinarjem, ki so Gorenjski glas obiskali na pobudo mentorice Andreje Molan, se je zdelo zanimivo, koliko različnih ljudi sodeluje pri pripravi časopisa, ki izhaja dvakrat na teden, ob torkih in petkih: poleg novinarjev in fotografov še skrbniki za oglase, oblikovalci in drugo tehnično osebje. Priložnost so si imeli v živo ogledati, kako je videti postavljena časopisna stran, preden jo pošljejo v tiskarno.
»Nekateri so Gorenjski glas že poznali, saj imajo naročenega doma, skoraj vsi pa so poznali prilogo Kranjčanka, ki jo enkrat mesečno brezplačno prejmejo vsa gospodinjstva v občini Kranj,« je pojasnila Dina Kavčič in dodala, da so vsi zelo pozorno prisluhnili njeni predstavitvi in kot pravi novinarji zastavili tudi nekaj zanimivih vprašanj. Osmošolka Špela Ankerst je priznala, da jih je presenetilo, kako dolgo že izhaja časopis. »Njegovi začetki segajo v leto 1900, bolj redno pa izhaja že sedeminsedemdeset let.« Pokriva celotno Gorenjsko, poleg časopisa Gorenjski glas pa podjetje izdaja še trideset lokalnih publikacij. Špela Ankerst je delila še svoje opažanje, da v pisarnah vlada prijetno vzdušje. »Vendar je precej tiho, saj so zaposleni resni pri svojem delu in jim je za dobro napisane prispevke zelo mar.« Poudarila je, da so se naučili veliko novega, po vrnitvi v šolo pa so se tudi sami preizkusili v pisanju poročila. Svoje vtise z obiska sta strnila še dva učenca. Adis Radončić je dejal, da se je naučil veliko novega o zgradbi časopisa ter delu novinarjev in urednikov. Tudi Dorian Pauletič je izvedel veliko novega, ob tem pa si je zaželel, da bi obisk trajal dlje.