Plesalci Quleniuma v predstavi Kaplja / Foto: Tisa Praprotnik
Negovati naravni gib in empatijo
Ob petindvajsetletnici delovanja društva si pobliže oglejmo pedagoški pristop k plesu, ki ga kultivira KD Qulenium.
Če so vas starši v otroških letih vpisali na plesni tečaj, ste nemara dodobra seznanjeni s preštevanjem korakov, repozicioniranjem hrbtenice v pravilno držo in brezštevilnimi ponovitvami enega in istega giba, ki se nekako ne želi »pravilno« vtisniti v telo. Glavnina plesnih delavnic in tečajev, namenjenih najmlajšim, ima namreč na prvi pogled samoumeven cilj – naučiti jih, kako plesati. Pa je ples res – kakor kvačkanje ali bočno parkiranje – priučljiva spretnost, ki zahteva vajo in ščepec talenta, da se lahko imenuje za ples?
To parolo vztrajno spodkopava pedagoški pristop, ki ga v KD Qulenium gojita Saša Lončar, vodja društva, in Ana Romih – obe izkušeni plesalki, koreografinji in plesni pedagoginji. V širšem slovenskem sodobnoplesnem prostoru izstopata po metodi, ki otroke spodbuja k razvijanju individualnega gibalnega izraza, namesto da bi jih plesati učila po »pravilih«, torej od višjih »avtoritet« priznanih koreografskih napotkih in tehničnih prvinah. Kaj to pomeni v praksi in kako se izraža na odru, smo si lahko ogledali preteklo nedeljo v Prešernovem gledališču – v predstavi z naslovom Kaplja si je oder delilo osem skupin plesalk in plesalcev različnih starosti.
Nastopajoči so na oder stopali posamično, vsak s svojim individualnim načinom gibanja – to je pri nekaterih poln raztegov in obratov, spet drugi poudarjajo gibanje rok, tretji pa raziskujejo odnos med težo lastnega telesa in odrskimi deskami. Že pri najmlajših opazimo artikulacijo giba, kakršne morda ne bi pripisali sicer motorično še nerazvitemu otroku.
Tu se skriva ključ. Ples, ki ga gledamo, je namreč izpeljava naravnega, udobnega jim gibanja. Kot pove Saša Lončar: »Poskušamo izhajati iz tega, kar že imajo, prepoznati njihove potenciale in jih usmerjati – bodisi tehnično, performativno, improvizacijsko. Tisto, kar je primarno, je nesmiselno ubijati in šablonirati.« Gledamo plesalce, ki so si v lastnih telesih udobni, ker svojega gibanja ne zatirajo in ne podrejajo plesnim (in navsezadnje družbenim) koreografijam, ki niso njihove lastne.
Vsak nov vstop plesalca na oder je kakor kaplja, ki je padla v vodo in razburkala njeno površino – kar razpre tudi širšo, kolektivno dimenzijo predstave. Vsako telo se uglašuje z drugimi, dokler ne ujamejo skupne valovne dolžine, znotraj katere je gib vsakega plesalca edinstven, a vendar tesno vpet v mrežo giba drugih.
Ples temelji na medsebojnem posluhu, ki ne zaznava le drugih teles na odru, ampak tudi iz njihovih premikov porajajočo se atmosfero – to pa lahko vzdržuje le intuicija telesa, ki je sposobno prilagoditi lastno gibanje tako, da se poveže z drugimi. Otroci se v samostojnem gibanju počutijo varni, zato se varni počutijo tudi v skupini. Ples je kot tak manifestacija sposobnosti medsebojnega razumevanja in empatije, ki presega meje odrskih desk.
Naša telesa nosijo označevalce družbe – vtisnjena je v našo držo, narekuje naš korak in vleče podzavestne niti, ki premikajo naše ude. Gibanje, ki se jih osvobaja, je zato vse prej kot samoumevno. Ključno je otroku odpreti pot prostega izražanja, še preden mu restriktivna družbena pričakovanja in norme vsilijo svojo – in navsezadnje, preizprašati lastno. Plesno-pedagoško znanje in izkušnje, ki so se v četrtini stoletja nabrale v Quleniumu, sta pri tem izjemno dragocena.