Motoristi

Jesen in pomlad sta najlepša časa za motoriste. Jaz nimam tega hobija, sem zgolj njihov bežni opazovalec. Zadnjič sva se peljala po stari cesti iz Hotemaž proti Visokemu in mimo naju so se pripeljali motoristi. Človek pričakuje, da se pripelje pet motoristov ali še kakšen več. Vozili so se v strnjeni koloni kot reka, eden in še eden in še eden … Bila sem na kolesu. Pogledam čez ramo nazaj in kolone motoristov še ni bilo konec. Potem sem se ustavila in jih spustila naprej. Bilo jih je več kot petdeset. Vsi so bili oblečeni v črne usnjene jakne. Nekaterim so usnjeni rezani trakovi plapolali v vetru, drugi so bili oviti z barvnimi rutami. Eni so imeli motorje z visokim krmilom, drugi so bili nižji, nekateri so imeli spredaj dvojna kolesa, drugi le enega. Več je bilo takšnih brez sopotnika, torej so se vozili sami, nekaj je bilo takih v dvoje. Po registrskih tablicah sodeč so bili vsi Avstrijci in so se v Hotemaže pripeljali čez Jezersko. Niso šli po novi cesti, ki vodi od Hotemaž do Britofa, morda je še niso poznali. Peljali so se počasi, da je bil zvok motorjev še znosen. Ker sama nisem motorist, nimam nobenih izkušenj s tem. Ljudje pravijo, da je to užitek, ki mu ni para. Svoboda, popoln občutek svobode. Le motor in cesta in seveda ti na motorju. Poleti je vročina, pozimi je mraz, najlepše je pomladi in jeseni. Ko je čez konec tedna lepo vreme, jih je polno na cestah in cesta iz Avstrije proti Jezerskemu in vzdolž doline Kokre je zelo popularna. Običajno so to strpni vozniki, saj precej dobro vedo, kaj so nevarnosti, da so v prvi liniji nesreč, brez zaščitne pločevine, ki jo nudi avto. Motoristi radi pritisnejo na plin. Oni uživajo v pospešku in hrupu, stanovalci zraven cest pa nikakor ne. Nova cesta Britof–Hotemaže je nam na Suhi prinesla kar nekaj hrupa. Če bi ga merili, bi seveda rekli, da je v merah sprejemljivega. Ko pride konec tedna, se od daleč sliši, ko motoristi pritisnejo na plin in si dajo duška. Čudim se, kako je možno, da se sliši zvok nove ceste. Od stare je dvignjena morda en meter. Nekje ni nič gozda, drugje so zraven hiše. Hrup nese v višino, vse do Suškega polja. Hrup se sliši tudi v vsem gozdu, ki se razprostira ob Kokri do Preddvora. Povsod slišimo konstanten raven hrup, ki ga je prinesla nova cesta. Največ decibelov seveda prispevajo motoristi, ki si po tem, ko zapustijo krožišče, dajo duška. Ni pomoči, ne vem, ali novi cesti pripada protihrupna ograja. Tudi če ji, ne vemo, kdaj jo bodo zgradili. Vsi delajo, delamo in čakamo proste dni, ko si potem omislimo nekaj, kar nam je všeč. Eni imajo radi hrup ceste, drugi mir gozda. Dejstvo je, da bo motoristov na cestah vedno več, jaz pa lahko naredim z njihovim hrupom, kar hočem …