Do Normandije s kolesom, 6. del

Veselil sem se, da bom po 36 dneh potovanja prišel domov. Kot sem napisal v prejšnjem delu, naju je z očetom pričakala elektronska pošta, da se opravičujejo in da je najin let odpovedan. Trenutek tišine in onemelosti, nato pa sva oba začela iskati načine, kako priti domov. Največja težava je bilo kolo, saj so bile letalske vozovnice, ki so vključevale kolo, neokusno drage.

Vedela sva, da iz Frankfurta pelje vlak do Beljaka in v Ljubljano. Našla sva Flixbus, a kaj, ko sva imela to veliko škatlo in kolo. Da ne omenjam, kako težka je bila. Nato pa pravilo, ki prepoveduje kartonaste škatle na avtobusih Flixbusa. Šofer je bil Rus in takrat se je prižgala balkanska lučka. Nekaj besed, ki imajo skupne korene (da je videl, s katerega konca prihajava), in dva rumena lista sta šoferju nemudoma spremenila mnenje o kartonu na avtobusih. Že v naslednjem trenutku sva se peljala proti Frankfurtu.

Ko sva prišla v Frankfurt, sva najprej vprašala, ali vozi kakšen Flixbusov avtobus do Ljubljane. Znanje nemščine je v takih situacijah zlata vredno, a ko je Nemec videl najin karton, je bila dilema zaključena. Nobenih kartonov na avtobusu, zato mu raje nisva razlagala, kako sva prišla do Frankfurta. Tako sva ponovno nosila moje kolo po Frankfurtu in iskala sobo za eno noč. Šok je bil, ko so bile cene trikratne, vsi hostli pa polni. Potekal je nek sejem. Edina možnost je bilo bedenje na železniški postaji. Kljub dejstvu, da so tam prijatelji noči, je bilo drugod še huje. Poletja je bilo konec in temperatura ponoči je pet stopinj Celzija. Po domače – zeblo bi naju kot mačka. Ko sva oba v tišini hodila nazaj do železniške postaje, sva za nekim vogalom videla hotelček, ki je bil v lasti Pakistancev. Ena soba ravno za naju. Še nikoli nisem tako cenil tople prhe. Naslednji dan sva šla z vlakom do Münchna in nato proti Beljaku. Ko sva že mislila, da sva zmagala, se je vlak zaradi hudega neurja v Avstriji ustavil. Nadomestni avtobus nama zaradi škatle ni prav nič koristil, zato sva šla na slepo na vlak do Gradca. Ob razumevajočem sprevodniku sva prišla do Gradca, kjer naju je pobrala mati.

Vse dogodke, ki so se mi zgodili na poti, težko ubesedim in velikokrat, še posebno o poti domov, ljudem o njih ne govorim. Jih ne zanima. Malo je takih, ki bi res samo prisluhnili. Še več je takih, ki vedo, da bi to izpeljali bolje. Ko mi nekdo pravi, da je letalo zamujalo in da so morali čakati na letališču dodatnih šest ur, jih samo poslušam. Nekje v ozadju pa si mislim: Sanja se ti ne, kako je to s kolesom.