Na smučišču je vladal pravi zimski vrvež. Smučarji in deskarji so se spuščali po belih strminah, pri gondoli je odmevala glasba, terase lokalov pa so bile polne. / Foto: Nika Toporiš
Najina pot na Jahorino se je začela v zgodnjih jutranjih urah. Z avtomobilom, polnim opreme in pričakovanj, sva se podala na dolgo pot proti Bosni in Hercegovini. Vožnja je bila raznolika – od avtocest do vijugastih cest skozi hribe, ki so naju vse bolj približevali najinemu cilju. Po nekaj postankih za kavo sva v popoldanskih urah končno prispela. Navdušenje ob prihodu je rahlo splahnelo, ko sva ugotovila, da nastanitev ni povsem takšna, kot sva pričakovala. Soba je bila sicer čista, a manj prostorna, kot je delovalo na slikah, in predvsem precej oddaljena od gondole. To nama je povzročilo nekaj skrbi, saj sva se veselila, da bova lahko preprosto dostopala do smučišča brez vsakodnevne logistike. A odločila sva se, da si ne bova pokvarila vzdušja.
Po večerji sva se odpravila raziskat center smučarskega središča – v upanju na nekaj dogajanja. Jahorina slovi po dobri zabavi, a se je zdelo, da tisti večer ni bil pravi. Nikjer ni bilo pravega vrveža, lokalov polnih glasbe ali smučarjev, ki bi ob pijači preživljali večer. Morda je bil le napačen dan, morda pa sva preprosto preveč pričakovala. A utrujenost po dolgi poti je naredila svoje in odločila sva se za zgodnji počitek, da bi bila naslednji dan sveža za prvo deskanje.
Ko sva se zbudila, naju je pričakalo lepo zimsko jutro. Nebo je bilo jasno, temperature ravno pravšnje, da snega čez noč ni preveč zmehčalo. Hitro sva se odpravila proti smučišču, kjer naju je pričakal že dobro utečen vrvež smučarjev in deskarjev. Vzdušje je bilo precej bolj živahno kot prejšnji večer, glasba je igrala pri spodnji postaji gondole, ljudje so si popravljali opremo in se odpravljali na proge. Prvi spusti so bili odlični! Sneg je bil zjutraj še dobro steptan in ravno prav trd, da je omogočal hitro in tekočo vožnjo. Užitek je bilo rezati zavoje po širokih progah in loviti veter v obraz. Hitro sva našla svoj ritem in v naslednjih urah preizkusila več različnih prog.
A kot je bilo napovedano, je sonce že pred poldnevom začelo mehčati sneg. Po nekaj urah so se nekatere strmine spremenile v južno kašo, ki je zahtevala več truda pri zavojih. Vmes sva si vzela odmor v eni izmed koč, kjer sva ob kavici in razgledu na vrhove Jahorine uživala v sproščenem vzdušju. Kljub spremenljivim razmeram je bil dan na snegu odličen, poln dobre vožnje in uživanja v naravi. Po dolgem dnevu deskanja sva se vrnila sobo rahlo utrujena, a zadovoljna – Jahorina nama je prvi dan postregla s pravim zimskim doživetjem in komaj sva čakala, kaj bodo prinesli naslednji dnevi.
(Se nadaljuje)
