Bolnišnica, 2. del

Povsod, kjer je treba čakati, imam s seboj knjigo. Še več, širila sem bralni virus. Pacient, s katerim sem se pogovarjala, si je zapisal naslov knjige. In prišel je trenutek, ko so poklicali tudi mene. V operacijsko sobo sem morala bosa. Vse osebje je zelo prijazno. Vsak se je najprej predstavil, kako mu je ime, kaj je njegova vloga pri operaciji. Kirurg, ki me je operiral, me je obiskal že med čakanjem na hodniku, potem je še enkrat pristopil k meni v pripravljalnici pred operacijsko sobo. Spomnim se le še anesteziologinje. Velike luči na stropu dvorane, mislila sem si, saj to je kot v filmih. Potem sem se zbudila v bolniški sobi. Za kirurga je to gotovo zelo rutinska operacija, za pacienta je prvič. Kirurg je prišel takoj po operaciji v sobo in sporočil dobro novico. Kolenska vez je bila cela in ni bilo treba namestiti nove. Takrat v omotičnem stanju sem si mislila, kaj mi sedaj pripoveduje. Dve napravi, s katerima ugotavljajo stanje vezi v kolenu, magnetna resonanca in rentgen, sta pokazali, da je vez strgana. Moj občutek pri hoji je bil negotov, čeprav mi je kirurg namigoval, da morda ne bi delali operacije vezi (sem pač za ta poseg že starejša oseba). Ko so koleno odprli in s kamero gledali notranjost sklepa, je bila vez cela. Napisali so, da je bila vez le delno strgana, minimalno poškodovana in je še vedno dovolj čvrsta in funkcionalna. Zašili so meniskus, ugotovili poškodbo pogačice in golenice in naredili toaleto kolena. Imela sem srečo, kot jo imam sicer v življenju. Sreče nima človek kar tako, pravijo, da je na strani pogumnih. Torej, naprave se lahko zmotijo ali jih ljudje napačno odčitajo in telo ima zmožnost samozdravljenja, saj je čudovit ustroj uma, telesa in duha. Natanko dvanajst ur po svojem prihodu sem lahko odšla domov. Če gledamo poročila, o zdravstvu le jamrajo, tožijo in tarnajo. Dolge čakalne vrste, ni tega in ni onega. Moja izkušnja z bolnišnicami in drugimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji je povsod in vedno superlativna. Ko sem potrebovala nujno medicinsko pomoč, sem jo dobila. Ko sem bila poškodovana, so prišli na cesto pome v manj kot petih minutah. Vse osebje je prijazno, celo pošaliti se znajo, storitve so opravili hitro in profesionalno. Vem eno, če sem zelo bolna ali poškodovana, bom dobila pomoč takoj. Če pa ni tako zelo nujno, bom pač počakala. Več oddelkov v bolnišnici je zaprtih, ker ni dovolj sester. Bolje naj jih plačajo, pa bodo rade opravljale ta čudoviti poklic. Zagotovo precej sester iz Zgornje Gorenjske dela v bolnišnicah v Avstriji. Če bi bilo delo doma cenjeno in bolje plačano, nihče ne želi biti tujec v drugi deželi. Torej vse pohvale bolnišnici in vsemu osebju, seveda najbolj mojemu kirurgu, v mestu narcis in jekla.