Bogastvo mnogoterosti

Narava ni enovita, temveč sestavljena iz številnih delov. Sodelovanje teh delov ustvarja občudovanja vreden red v Naravi. Zdi se, da celo neživa, fizična narava (voda, kamnine, zrak, svetloba) deluje kot popoln primer harmonije in medsebojne povezanosti. Ključno pri tem je prav sodelovanje – eden brez drugega ne more obstajati.

Narava kot taka nima razuma, ki bi se vmešaval v njen idealni red. Naravne katastrofe, kot so poplave, potresi ali suše, so nesreče za človeka, ne za Naravo. Kar Narava podre, bo tudi popravila – a po svojih zakonitostih. Za Naravo so takšni dogodki del njenega cikla, človek pa jih dojema kot odklone, saj ogrožajo njegov način življenja. Človek te sile poimenuje na različne načine: naravni zakoni, energija, Ljubezen, Bog, vesolje … A ne glede na besede ostaja resnica, da nam še ni uspelo ustvariti tako dovršenega reda, kot ga najdemo v Naravi.

Zakaj bi bilo v človeku kaj drugače kot v celotni Naravi? Tudi človek je sestavljen iz številnih delov. V svoji klinični praksi opažam, da eden najpomembnejših izzivov sodobnega človeka izhaja iz tega, da si nočemo priznati svoje notranje mnogoterosti. Zavračamo dele, ki so del nas, namesto da bi jih sprejeli.

Poglejmo nekaj najbolj pogostih delov, ki živijo v nas. Eden od njih nam pravi: »Stori to!«, drugi pa opozarja: »Da si ne bi drznil!« En del je jezen, takoj za njim pa se oglasi žalosten del. Imamo perfekcionističen del, ki vztraja, da mora biti vse narejeno popolno, in ob njem del, ki se boji kritike. Drug del nas prežema s sramom, tretji je kritičen, četrti negotov. Imamo tudi del, ki je vesel in smešen, a se mu lahko hitro pridruži tisti, ki noče sprejeti žalosti.

Teh delov je v vsakem izmed nas ogromno. Vsak človek ima notranji sistem delov, ki so lahko v harmoniji ali konfliktu med seboj. Ti deli sodelujejo ali pa ne – odvisno od našega odnosa do njih. Oblikovali so se kot odziv na življenjske izkušnje, pogosto kot strategije preživetja. Čeprav vsi ti deli delujejo kot sistem, se njihovo sodelovanje zgodi le, ko jih ne zavračamo. Naša naloga je, da jih prepoznamo, jim namenimo pozornost in jih povabimo k sodelovanju. Poleg teh delov ima vsak človek tudi svoje Notranje jedro – Sebstvo. To je mirno, radovedno, pogumno, zaupljivo, ustvarjalno in sočutno. Je modro in sposobno voditi celoten notranji sistem. Naša naloga je torej, da omogočimo sodelovanje med notranjimi deli in se prepustimo vodstvu svojega Notranjega jedra. To notranje jedro so od nekdaj nagovarjale vse religije sveta. Imenujemo ga lahko na različne načine: notranji biser, božji delček v nas, čisti jaz … A kakorkoli ga poimenujemo, bistvo ostaja enako – v nas je Nekaj zelo velikega. Nekaj, kar doživljamo v sebi in kar v teh prazničnih dneh izražamo tudi na zunaj.