Do Normandije s kolesom, 3. del

Naslednji dan sem bil odločen, da preskočim Padsko nižino in grem z vlakom čim dlje. Nisem bil navdušen, da bi moral del poti preskočiti, ampak kolesarjenje v takih razmerah ni užitek. Ravno ko sem želel nazaj do mesta Ferrara, kjer je železniška postaja, sta prišla mimo mene dva kolesarja – in preden sem se zavedel, že smo skupaj premagovali neusmiljeno vročino. Kolesarjenje v ekipi je veliko lažje. Neverjetno, kako hitro se ujameš z neznanci. Povezalo nas je ravno kolo. Eden je bil Nemec, ki je bil na poti že osem tednov, drugi Izraelec, ki je romal od Romunije proti Portugalski. Zagotovo sem bil najmlajši. Skupaj smo se smejali, kuhali, iskali vodo, šli na pijačo in divje kampirali v Mantovi, kjer je čudovita katedrala. Ne da bi se zavedal, sem se takrat na potovanju popolnoma sprostil. Nobene razlike ni bilo, če sem na dan naredil 120 kilometrov ali 70 kilometrov. Dokler sem imel hrano in vodo, sem imel vse, kar sem potreboval. Tako sem se z mirnim srcem v Veroni spravil na vlak proti Torinu. Ko sem videl Alpe, mi je bilo takoj lažje. Gore so del mene in vedno mi zaigra srce, ko vidim njihovo mogočnost. Res pa je tudi, da je tam hladneje. Po dnevu vzpenjanja sem prečkal italijansko-francosko mejo in prenočil pod zvezdami. Za kamp sem plačal osem evrov. Ogledal sem si srednjeveško mesto Briançon, prečkal prelaz La Meije in se spustil v Grenoble. Ko sem se peljal po cestah, sem pozabil, da kolesarim v klanec. Pogledi so dih jemajoči. Videl sem ledenik čisto od blizu. Gorske ledeniške reke, čisto modre, se s cesto povečujejo. Kot da bi bile iz filma. Teh pogledov ne bi toliko cenil iz avta. Tam sem tudi spoznal francoski sir in suho salamo. To je del njihove gorske kulinarike. Francija je polna krav in svetovno znana po sirih in nisem se mogel upreti, da ga ne bi kupil in ga primerjal z našim. Ko pomislim na Alpe v Sloveniji, grem v mislih od Triglava, Soče do Kranjske Gore in se v vsakem primeru vozim maksimalno uro in pol. V francoskih Alpah sem preživel tri dni in morda videl majhen delež njihove velikosti. Vsak spust je za kolesarja užitek. Po dnevu in pol vzpenjanja sem prepeval in vriskal, ko sem se spuščal med velikimi dolinami v obliki črke U do Grenobla. Od tam sem nadaljeval po južni Franciji do Bordeauxa. Nov del poti, od katerega nisem veliko pričakoval, a me je očaral. Počasi sem zapustil alpski in predalpski svet do ogromne reke Rone. Od tam sem se čez gričevje Centralnega masiva pripeljal v turistično manj obljudeni del južne Francije.