Koroška Bela
Adventna tržnica
Na pobudo športnih zanesenjakov smo najbolj zagnani Janez Starman, prvi predsednik, Janez Križaj - Kržejčk, tajnik, in Peter Bertoncelj, blagajnik, žal že pokojni, ustanovili ŠD Kondor Godešič. Štampiljko smo izdelali sami. Denar za registracijo sem založil sam. Težava pri registraciji je bilo ime društva, saj je trajalo celo leto, da smo ga leta 1968 tudi uradno registrirali. Sam sem moral dvakrat na zagovor v Ljubljano. V času mojega predsedovanja Kondorju trideset let in namiznoteniški sekciji več kot petdeset let je bila po moji oceni športna aktivnost uspešna. Prvo leto obstoja smo največ dejavnosti posvečali namiznemu tenisu. V letu 1968 pa tudi nogometu, saj smo ga v tem letu začeli uradno trenirati in tekmovati. Uspehi, ki smo jih dosegli v namiznem tenisu, so bili za majhno društvo veliki. Eno leto smo igrali v drugi slovenski ligi, tri leta pa v tretji slovenski ligi. Osvojili smo deset gorenjskih naslovov posamezno in ekipno – največ v letih 1999 in 2000, ko smo osvojili vse ekipne in posamezne naslove. Enkrat smo bili tudi gorenjski pionirski prvaki in se nato na republiškem prvenstvu v Novem mestu uvrstili med šest najboljših ekip. Med uspehe, ki smo jih dosegli v tem obdobju, lahko štejemo tudi 14 medobčinskih naslovov Škofje Loke ter številne posamezne naslove prvakov občine Škofja Loka. Glavna trenerja z licenco v tem obdobju sva bila Jano Rant in pisec tega članka. Jano Rant je kasneje odšel v NTK Škofja Loka, kjer je zelo uspešno prevzel vodenje. Nogomet smo začeli igrati v letu 1968. Najprej v Sorški nogometni ligi, kasneje v gorenjski ligi. V tem obdobju smo imeli tudi mlajše selekcije. Ob razpadu nogometne članske ekipe v Škofji Loki je veliko igralcev prišlo igrat na Godešič. Po slabih dveh letih se je v Škofji Loki ponovno registrirala članska ekipa. Takrat sem jim pripeljal trenerja g. Stolovskega iz Ljubljane. To so bili časi prijateljskega sodelovanja med klubi. V NK Kondor smo v tem obdobju imeli kar nekaj uspešnih trenerjev z licenco (Andrej Krajnik, Tomaž Krajnik, Marko Čarman, Janez Starman) in pomočnikov (Igor Šubic, Jure Krajnik itd.), kasneje pa generacije trenerjev tudi od drugod.
Dotaknil bi se še drugih športnih dogodkov in prireditev. Deset let smo vodili medobčinsko ligo Škofje Loke v namiznem tenisu.
Štiri leta smo vodili gorenjsko namiznoteniško ligo. Ob 1000-letnici Škofje Loke organizirali velik namiznoteniški turnir, Mednarodno srečanje treh dežel v namiznem tenisu. Sodelovali smo z namiznoteniško sekcijo Sele na Koroškem. Organizirali smo več občinskih prvenstev za posameznike. V tem obdobju smo začeli pripravljati tek in pohod na Osolnik. Prvo leto samo za moške, kasneje tudi za ženske.
Bili smo izvajalci del na zadnjem izseljeniškem pikniku v Škofji Loki. Pri pripravi je sodelovalo štirideset Godešanov. Takrat sem napisal članek v Glasu. Mi smo delali, drugi so zaslužili. Poleg vseh teh dejavnosti smo nekaj časa imeli tudi zelo uspešno strelsko sekcijo, ki sta jo vodila Rado Vrhovnik in Janez Vehar, že pokojni. Tri leta smo imeli tudi sankaško sekcijo, in to še v nekdanji državi. Tekmovali smo na državnih prvenstvih z navadnimi sanmi, enega tekmovalca smo imeli s tekmovalnimi sanmi. Seveda pa smo zelo uspešno hodili in tekmovali na maratonih po snegu s tekaškimi smučmi in tekih po suhem ter se udeleževali pohodov od Litije do Čateža, po Vertovčevih poteh, na Blegoš, Ratitovec, pohod ob žici okupirane Ljubljane itd. Eno dobro leto smo vodili južni del gorenjske nogometne lige – Portoroški sklepi. Znak Športnega društva Kondor nam je izdelal akademski slikar, domačin Franc Novinc. Za menoj je Športno društvo vodil Domen Križaj, sedaj pa ga vodi Jože Hafner. Glavni sponzorji v tem obdobju so bili Janez Križaj - Poldečk, Andi Starman in Andreja, Janez Križaj - Kržejčk s svojimi podjetji in še nekaj manjših sponzorjev. V tem obdobju smo prevoze na tekmovanja plačevali sami. Vsi trenerji so delali brezplačno. Zato se jim še enkrat iz srca zahvaljujem.
Zase lahko povem, da sem v tridesetih letih predsednikovanja ŠD Kondor in več kot petdesetih letih vodenja namiznoteniške sekcije prispeval več kot 30.000 prostovoljnih ur brezplačnega dela ter v petdesetih letih po tekmovanjih prevozil vse brezplačno. Ravno tako pa so tudi drugi trenerji vse vožnje opravili brezplačno.
Da napišem nekaj najbolj zanimivih dogodkov v tem obdobju, so me spodbudili nekdanji člani športnega društva.
Janez Starman