Zgodba o tržiški oblačilni dediščini

Radovljica – Ko pridejo počitnice, tiste poletne seveda – kdove morda pa tudi novoletne – Neža in Klemen prideta k babici Beti in dedku Štefanu v mestece pod gorami. Ni skrivnost, da gre za Tržič, ki ga je v slikanico, ki jo je napisal pisatelj Sebastijan Pregelj, tako natančno in prepoznavno upodobil slikar in ilustrator Jože Trobec.

Vnuka torej preživljata počitnice pri starih starših, ki jih nekega dne obišče pevec Viktor, ki bi v središču mesta rad priredil zgodovinsko opereto. Ker za uprizoritev potrebuje kopico obutve in oblačil iz starih časov, se po pomoč obrne k babici in dedku – oba sta namreč mojstra stare obrti, ona šivilja, on čevljarski mojster. Babica in dedek bi mu z veseljem pomagala, toda od kod naj priskrbita toliko starinskega blaga in usnja, kot ju potrebujejo za tako veliko predstavo?

Položaj se sicer zdi brezizhoden, ampak ker se najlepše zgodbe vedno tudi dobro končajo, je tako tudi v knjižici, ki jo predstavljamo. Nežo in Klemena, ki močno želita pomagati babici in dedu, namreč neke noči obišče skrivnostni škrat Krišpin, ki jima zašepeta čarobne besede: »Po usnje in blago gremo skoz' šivankino uho!« Jim bo uspelo dobiti usnje in blago, bo babici in dedku uspelo pravočasno pripraviti kostume za opereto, ki jo pripravlja pevec Viktor? V knjižici Skozi šivankino uho izveste vse.

Dodaten bonus zgodbice je zapis dr. Bojana Knifica, etnologa in kustosa v Tržiškem muzeju, o tem, kakšna oblačila so ljudje v Tržiču pa tudi širše po Gorenjskem nosili v preteklosti, zakaj rek, da obleka naredi človeka; v sliki in besedi pojasni, kako so se oblačili v Prešernovem času, v 1. polovici 19. stoletja, naj gre za moške in ženske v kmečkem ali mestnem okolju, prav tako pa v kasnejši dobi, okrog leta 1900.

Zgodbo je, kot zapisano, ubesedil pisatelj Sebastijan Pregelj, z ilustracijami pa opremil Jože Trobec, tudi avtor znamenitega Vučka, maskote zimskih olimpijskih iger v Sarajevu.