Če bi skulpturi, ki stoji na krožišču v Lescah, dodali še podobo Kunčičevega junaka Gregca, ki se v Triglavskih pravljicah bori z zmajem, bi primerno počastili spomin na po krivici spregledanega pesnika in pisatelja, je prepričan Gašperin. / Foto: Tina Dokl
Zaslužil bi si več kot le spominsko ploščo
Decembra je minilo 125 let od rojstva in štirideset let od smrti pesnika Mirka Kunčiča. Rojen je bil v Lescah, umrl je daleč proč od doma, v daljni Argentini. V Zgornjesavski dolini, od koder izhaja Kunčičeva družina, se ga že četrt stoletja spominjajo v priljubljenih Rajžah po poteh Triglavskih pravljic in s poslikavami hišnih pročelij, v njegovih rojstnih Lescah ima za zdaj le spominsko ploščo na rojstni hiši.
Lesce – Konec lanskega leta so v radovljiški knjižnici pripravili večer, posvečen v Lescah rojenemu mladinskemu pesniku, pisatelju in dramatiku Mirku Kunčiču. Dopolnili so ga z razstavo knjig in notnih zapisov ter predstavitvijo Kunčičevega življenja in dela, s katerima se že desetletja ukvarja še en Leščan, Roman Gašperin.
Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah, v hiši št. 4, danes je to Alpska cesta 36, po domače pr' Hkavc. Starši so bili doma v Mojstrani in so prišli v Lesce, ker je oče kot železničarski nadpreglednik tam služboval. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj devet let, družina se je kasneje preselila v Ljubljano.
Ko je odrasel, je Mirko Kunčič najprej služboval kot državni uradnik, kasneje je poučeval glasbo, nato pa postal novinar pri časniku Slovenec, kjer je ostal kar 16 let. Bil je urednik mladinske rubrike Mladi Slovenec. »V priljubljeni nedeljski prilogi za mlade je objavljal svoja dela, mladim nadobudnežem pa odgovarjal na pisma kot Kotičkov striček, ded Drobnogled ali Požgančkov očka. Pisanje pozno v noč in neredno življenje sta bila vzrok, da se je s svojo mlado družino preselil na Dovje, kjer je dobival navdih za svoje najlepše stvaritve. Še vedno je pisal za časopis Slovenec, hkrati pa zbiral gradivo za Triglavske pravljice,« je pesnikovo delo povzel Gašperin.
Med drugo svetovno vojno se je z družino, ki si jo je ustvaril, zatekel v Ljubljano, a so v vojnih razmerah in brez očetovega zaslužka trpeli veliko pomanjkanje hrane. Ko se je Kunčič ob koncu vojne po smrti prijatelja zbal za svoje življenje in življenje svoje družine, so se odselili v Argentino – vsi, razen najstarejše hčerke Marjance, ki je po spletu nesrečnih okoliščin morala ostati pri maminih sorodnikih v Braslovčah. V Buenos Airesu je Kunčič delal kot vratar v tovarni, obenem pa pisal in urejal slovenske časopise. Postal je najbolj priljubljen pesnik slovenskih emigrantskih šol. V domovino, po kateri je hrepenel vsa leta v Argentini, se ni nikoli vrnil. »Do zadnjega je hrepenel po domu. Hrepenel pa je prav gotovo tudi po prvem izmed sedmih otrok, Marjanci, ki je vsa leta ostala v Sloveniji in s katero je imel stike s pismi, po telefonu in s kasetami.«
V domovini so se ga njegovi bralci še dolgo spominjali, z leti pa je spomin nanj in na njegovo delo bledel, vse do samostojnosti Slovenije, ko so spet začeli izhajati ponatisi njegovih del. V Lescah so na pročelje hiše, kjer se je rodil, postavili spominsko ploščo, v tamkajšnji osnovni šoli organizirali dodatno, Kunčičevo bralno značko, na Dovjem pa že 25 let pripravljajo gledališko predstavo na prostem Rajže po poteh Triglavskih pravljic. Akademska slikarka Špela Oblak je v zadnjih letih na Dovjem in v Mojstrani številna gospodarska poslopja in hiše poslikala s freskami, na katerih so predstavljeni motivi iz Triglavskih pravljic.
Roman Gašperin si želi, da bi Kunčiču tudi v rodnem kraju posvetili več pozornosti, zato je na nedavnem literarnem večeru v radovljiški knjižnici predstavil pobudo, da bi v Lescah krožišče z zmajem dopolnili s podobo Gregca, Kunčičevega pravljičnega junaka, ki se je v Triglavskih pravljicah v eni od pustolovščin boril tudi z zmajem, rojstno hišo pa poslikali z motivom po vzoru Mojstrane in Dovjega. »S temi obeležji bi Lesce kulturno pridobile in bi se dopolnila pot od Linharta, Kunčiča, Janeza Krstnika Prešerna, Jalna ... « je prepričan Gašperin.
