Mali veliki brat

Vrhovi na avstrijski strani Karavank postrežejo z zanimivim pogledom na najdaljšo gorsko verigo v Sloveniji, saj jo vidimo s severne strani. Severna stran Karavank je divja, razdrapana, krušljiva, pravo nasprotje njihovih južnih pobočij, ki so travnata in zelena. Načeloma so ti vrhovi, s katerih se zazremo v severno obličje Karavank, gozdnati, vzponi precej strmi, poti velikokrat prečijo številne kolovoze in po vseh neurjih in vetrolomih v zadnjih letih je lahko tam tudi precej podrtega drevja.

Tokrat bomo obiskali Mali Obir/Kleinobir. Lahko mu rečemo, da je to mali brat Hochobirja oz. Ojstrca. Izhodišče za turo je na koncu akumulacijskega jezera Freibacher Stausee, po slovensko mu rečemo Homeliško jezero. Leži sredi nedotaknjene narave, med koroškimi vrhovi in gozdovi. Njegova kristalno čista voda privlači tako kopalce kot tudi potapljače, jadralce in ribiče. Malce naprej od priznanega gostišča Stauseewirt je izhodišče za našo turo. Po cesti nekaj sto metrov nadaljujemo naprej v smeri Zell-Schaida Sattel, ko na levi strani zagledamo smerokaz in gozdno cesto. Smo na poti 625, ki vodi na Jagovčevo sedlo/Jagoutzsattel (1686 m n. m.). Gozdni cesti sledimo do puščice, narisane na drevesu, ko zavijemo na lepo, a strmo planinsko pot, ki nekajkrat preči gozdno cesto. Ob poti obidemo tudi nekaj skalnih predelov in v enem od njih nas pozdravi »Marička«. V tem delu skozi gozd je tudi rastišče zaščitene in unikatne rože, lepega čeveljca. Pot je strma in prvo pravo počivališče je šele po 900 premaganih višinskih metrih na planini Jagovčeva planina/Jagoutzalm, kjer je hišica z mizo in klopjo ter čudovit razgled na severno steno Ojstrca in sosednjo Kravjo goro/Kuhberg. S planine sledimo poti naprej do sedla, kjer je tudi križ. Za sedlo lahko rečemo, da je geološka vez med Ojstrcem in Malim Obirjem. Na sedlu zavijemo levo, na neoznačeno, a dobro sledljivo in vidno stezico, ki še vedno vztraja pri svoji strmini. Tik pod vrhom stopimo na cvetlični travnik, ki v poznopomladnih in zgodnjepoletnih mesecih navduši s pestrostjo in raznolikostjo cvetja.

Na vrhu je velik kovinski križ, gora pa ponudi lep razgled na celovško kotlino, proti Svinški planini na severu, proti jugu pa na pregrado Karavank, ki so s severne strani res videti divje: Ojstrc, Kravja gora, greben Košute, v neposredni bližini pa Setiče in Grlovec.

Ker nas avto čaka pri akumulacijskem jezeru, moramo sestopiti po poti vzpona. Predlagam pa, da se drugače organizirate in sestopite v smeri Podkanje vasi/Wildensteina. V tem primeru sestopimo do sedla in na njem zavijemo levo ter nadaljujemo po poti 625 do mesta, kjer nas smerokaz usmeri na pot 608, ki vodi v vas. Strma sestopna pot, ki ponekod tudi preči in celo gre nekaj časa po makadamski cesti, vas bo pripeljala do slapu Wildensteiner, ki je visok 54 metrov. Do vasi ni več daleč, in če smo drug avto parkirali pri gostišču Wildensteiner Wasserfälle, bo naša tura kmalu končana.

Nadmorska višina: 1926 m
Višinska razlika: 1200 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5