Jubilej posebnega muzeja

Med poznavalci starodobnih jeklenih konjičkov pa tudi med ostalimi ljubitelji kulturne dediščine pri nas je Milan Hafnar dobro poznan in spoštovan. Je namreč človek s številnimi zanimanji in konjički, domala že vse življenje aktiven na mnogih področjih: je kinolog, gasilec, golobar, lovec, nadvse dejaven je v društvu Sožitje, Oldtimer klubu Naklo in Slovenski veteranski avto-moto zvezi. Po poklicu kovinar se je pozneje usposobil za inštruktorja v varstveno-delovnem centru in se zaposlil kot vodja VDC Želva v Ljubljani, ki ga je tudi pomagal ustanoviti. Je predsednik nadzornega odbora Slovenske veteranske avto-moto zveze in tam dela kot komisar za ocenjevanje in dodeljevanje certifikatov starodobnikov. Usposobljen je tudi za mednarodnega ocenjevalca – povsem upravičen naziv, saj so starodobniki, katerih konstrukcijo in delovanje pozna do najmanjšega detajla, njegova velika strast.

Domača hiša – muzej

Milan pa je predvsem navdušen zbiratelj. Domačo hišo v Stražišču je prelevil v pravi muzej, kjer si je moč ogledati več kot tisoč raznovrstnih eksponatov. Med njimi prednjačijo motocikli znamke Tomos, tako da mnogi muzej Milana Hafnarja imenujejo kar muzej motorjev, saj je v njegovi zbirki posebno mesto namenjeno prav tem starodobnikom. Okoli 110 jih ima, med njimi je 76 Tomoso­vih motorjev – gre za največjo tovrstno zbirko v Sloveniji. Najstarejši Tomos v njegovi zbirki nosi letnico nastanka 1954, izmed vseh razstav­ljenih je najstarejši motor iz leta 1928, zelo ponosen pa je tudi na motor s prikolico iz leta 1963 komandanta spremstva nekdanjega maršala Tita. Svoje mopede je 25 let tudi posojal Tomosu za razstave, ob petdesetletnici pa so mu izročili priznanje ter za zbirko podarili dva svoja izjemno zanimiva mopeda. Po dolgih letih iskanja je Milanova zbirka bogatejša še za Tomosov traktor, ki ga je dobil v zelo žalostnem stanju, nato pa ga je obnovil, da izgleda kot nov. Namreč vsako vozilo, kot tudi večino drugih predmetov, Milan restavrira sam. Za obnovitev motorja je denimo potrebno okoli 400 ur dela, pri čemer po­trebuje tri enake motorje, da lahko sestavi enega. Prav vsi so še vozni. Hrani tudi enega prvih priljubljenih dvokolesnikov – kolo poni, ki se je imenoval tomos mini, poleg njega pa tudi kolo iz tridesetih let, še z lesenimi kolesi, ter zbirko 42 legendarnih Rogovih koles, medtem ko je na podstrešju na varnem zbirka avtomatikov.

Skrb za sina in restavriranje

Prava zbirateljska strast se je sicer pri Milanu prebudila konec šestdesetih let, ko se jima je z ženo rodil sin s posebnimi potrebami – ob ljubeznivi skrbi za sina sta zbiranje predmetov ter njihovo restavriranje zapolnjevala neprespane noči. Tako so v dolgih desetletjih nastale zanimive etnografske zbirke, ki so dandanes na ogled v muzeju. Poleg motociklov radovednost obiskovalcev vzbujajo različne vrste ur, tako stenske kot žepne, ter stare tehtnice. Zanimiva je zbirka likalnikov, ki so jih označevali po teži in uporabljali v bogatejših mestnih družinah – edino v Narodnem muzeju jih imajo vseh dvanajst. Nepogrešljive so številne svetilke: petrolejke, svečniki, karbidovke in ladijska svetilka, ki mu jo je podaril sorodnik iz Škofje Loke – sodeloval je v bojih za Boko Kotorsko in si je svetilko vzel za spomin. Tu so še kositrna posoda ter raznoliko orožje: sablje, bodala, bajoneti ter možnarji, ki so dveh vrst – prvi so namenjeni streljanju, drugi pa za drobljenje oziroma tlačenje začimb. Ne manjkajo niti starejši telefoni ter radijski aparati – enega izmed njih so imeli pri Milanu doma, takrat je bil to edini radio na vasi, ki je v goste privabil marsikaterega poslušalca. Med šivalnimi stroji izstopajo tisti, ki jih je naredila tovarna Singer za nemško mornarico. Na ogled so tudi čevljarsko orodje, ključavnice ter zbirka kolovratov, prav poseben pa je obisk veličastne lovske sobe.

Po opravkih z APN 4

Milan, ki se dandanes po opravkih najraje zapelje s klasičnim motorjem APN 4, se še vedno iz srca razveseli vsakega podarjenega predmeta ter številnih obiskovalcev iz vse Slovenije pa tudi tujine, ki pridejo na ogled muzeja. Redno se udeležuje srečanj starodobnikov ter zgledno sodeluje z Gorenjskim muzejem in turističnim društvom, vedno pa poudari, da mu pri njegovih aktivnostih zvesto ves čas pomaga in stoji ob strani družina: soproga Marija, sinova Robert in Matjaž ter vnukinje Živa, Ajda in Maja – prav zaradi družinske medsebojne pomoči, razumevanja in ljubezni je Milanova muzejska zbirka zares neprecenljiva.