Donavska kolesarska pot, 2. del

Prvi dan smo si ogledali znamenitosti mesta Donaueschingen, drugi dan pa smo začeli kolesarsko potepanje ob Donavi. Prva etapa od Donaueschingena do 105 kilometrov oddaljenega Mengna je potekala v zvezni deželi Baden-Württemberg. Vozili smo po zelo slikoviti dolini, kjer je bilo prostora za cesto, železnico in deloma asfaltirano, deloma makadamsko kolesarsko pot, speljano ob Donavi, ki je v tem delu še »rečica«. Pot nas je vodila skozi manjša naselja Pfohren, Neudingen, Geisingen in Hintschingen, kjer smo opazovali visoke skalne masive, ki so se na obeh straneh dvigali nad dolino. Večkrat smo prečkali reko po zanimivih mostovih. Še posebno zanimiv je bil pokrit lesen most pri Immendingenu. V Möhringenu na Donavi smo občudovali lepe lesene hiše in zanimiv grad, ki je zdaj mestna hiša. Nadaljevali smo do Tuttlingena, prvega večjega mesta, ki ga je leta 1804 popolnoma uničil požar. Mesto je bilo obnovljeno v klasicističnem slogu s pravokotnimi ulicami. Nato smo prispeli v romantično mestece Mühlheim na Donavi, kjer je skozi vse leto dovolj vode za poganjanje mlinskih koles. Naslednje mesto Fridingen ima srednjeveško jedro z lepimi lesenimi hišami in zelo dobro ohranjen grad Ifflinger. Donava tu naredi zavoj za 180 stopinj.

Sledil je Beuron, kjer so se pred 900 leti v idilični dolini ob Donavi naselili menihi. Danes je Beuron pomembno duhovno središče v jugozahodni Nemčiji. Tu je od leta 1863 benediktinski samostan, pred tem pa je bil od 11. stoletja tu samostan avguštinskih kanonikov. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo to področje poseljeno že v srednji kameni dobi.

Nadaljevali smo skozi naselje Hausen v dolini, kjer so dobrih 200 metrov nad Donavo vidne ruševine gradu Hausen, v nadaljevanju poti pa so na vzpetini na severni strani Donave še ruševine gradu Falkenstein. Kolesarili smo mimo kraja Thiergarten, ki se je prvotno imenoval Hamlet. Pri kraju Gutenstein, kjer reka naredi zavoj, se nad Donavo dviga mogočna skala, na kateri je grad Gutenstain. Mimo ruševin gradu Dietfurt in Dietfurtovega mlina smo prispeli v Inzigkofen, ki je znan po samostanu.

Po kolesarski poti, ki vodi tik ob reki, smo pripeli v Sigmaringen in na desni se kar naenkrat na vzpetini nad mestom prikaže impozanten grad, ki je bil do leta 1850 sedež kneževine Hohenzollern-Sigmaringen in je še vedno v lasti družine Hohenzollern. V starem mestnem jedru so zanimiva mestna hiša in številne ulice z lepimi lesenimi hišami. Do cilja v Mengnu nam je ostalo še 20 kilometrov. Hotel, kjer smo prenočili, je bil nekoliko zunaj mesta, v bližini letališča.