Za dostopnejši javni prostor

Radovljica – Občina Radov­ljica je v začetku meseca gostila regijski dogodek v okviru projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi. Projekt, ki ga financira in vodi ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, izvaja pa Geodetski inštitut Slovenije, je namenjen izboljšanju fizične ter tudi digitalne dostopnosti; ne le za invalide, temveč tudi druge ranljive skupine: gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter tudi starejše, ki imajo pogosto podobne težave kot vsi našteti.

V okviru projekta, v katerega je po osmih letih vključenih že več kot sto slovenskih občin, tudi večina večjih na Gorenjskem, tako nastaja sistem podatkov o dostopnosti infrastrukture v javni rabi; za zdaj predvsem v občinskih središčih, kjer je javnih objektov oziroma infrastrukture največ. Ponuja informacije o fizičnih ovirah na poti, dostopnosti javnega prometa, parkirnih mestih, primernosti javnih objektov, pešpoti ter prehodov in podobno, je na srečanju v Radovljici pojasnil Jani Demšar, ki na geodetskem inštitutu vodi projekt. »Imamo samo en prostor, ki si ga delimo vsi. V njem živimo in se gibljemo različni ljudje z različnimi potrebami. A dejstvo je, da je prostor, prilagojen ranljivim skupinam, pravzaprav boljši in primernejši za vse nas,« je poudaril.

Napredek v večjih občinah

Ivan Železnikar iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj je pohvalil napredek na področju dostopnosti gorenjskih občin, radovljiške, jeseniške in kranjske občine, a opozoril, da so manjše občine v regiji na tem področju manj aktivne in zato tudi slabše dostopne. »Slepi in slabovidni si želimo biti čim bolj neodvisni in samostojni, kar pa je pogosto nemogoče, če javni prostor in tudi javni prevoz nista prilagojena ljudem z invalidnostmi. Prostor, ki je načrtovan z mislijo na ljudi z oviranostmi, je prijaznejši do vseh, tudi do starejših in otrok,« je še dodal.

Predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj Boris Horvat je opozoril, da so gluhi in naglušni pogosto spregledana skupina, saj je njihova invalidnost na prvi pogled nevidna. Poudaril je potrebo po opremljenosti občin, upravnih enot in drugih javnih institucij s slušno zanko. »Želimo si, da bi se institucije, preden gredo v investicijo, posvetovale z nami, da jim natančno povemo, kaj potrebujemo,« je priporočil.

Čebelarski muzej kot primer dobre prakse

Aleš Rakovec iz Društva paraplegikov Gorenjske je pohvalil Radovljico kot občino, ki je dobro dostopna za vse uporabnike invalidskih vozičkov, v projektu pa so Čebelarski muzej oziroma Radovljiško graščino predstavili kot enega od primerov dobre prakse, saj je tam na voljo primerno umeščeno dvigalo, med drugim pa so nekateri eksponati dostopni tudi slepim in slabovidnim; kot primer so navedli panjsko končnico v digitalni obliki, ki z inovativno tehnologijo omogoča občutiti sliko s kombinacijo zvoka, vibracij in vizualnih informacij, ter slikanico v brajici.

Vojmir Drašler, vodja projekta na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, je poudaril, da je ključ do dostopnejšega okolja v tesnem sodelovanju strokovnjakov, lokalnih skupnosti, ministrstva in uporabnikov.

Pomembna je tudi spletna dostopnost

Projekt širi zavedanje o potrebi po dostopnosti tudi na področja in skupine, za katere je bilo doslej v javnosti manj znano, da potrebujejo prilagoditve in kakšne naj bi te bile. Letos tako več pozornosti posvečajo opozarjanju na oviranost oseb z motnjo v duševnem razvoju.

Sabina Janičijević iz Beletrine pa je poudarila pomen spletne dostopnosti. »Splet nam vsem omogoča dostop do ključnih informacij ter ponuja več možnosti za komunikacijo in aktivno družbeno življenje. To pa je mogoče le, če so spletna mesta in aplikacije zasnovani z mislijo na čim širši krog uporabnikov ter prilagojeni tudi ljudem z različnimi oviranostmi, v skladu s standardi spletne dostopnosti.«