Kresnička
Prav vsak otrok si zasluži varno zatočišče
Miklavž je prvi od treh decembrskih dobrih mož. Včasih je bil res »prvi na vasi«, sledil mu je lik dedka Mraza, danes pa v ospredje sili vloga Božička. Kljub temu je sveti Miklavž še vedno močna figura ob decembrskih praznovanjih, zlasti za otroke.
Parkeljni in Miklavž so del slovenske tradicije in v nekaterih vaseh jo zvesto ohranjajo. Med njimi je tudi Bašelj. Parkeljni hodijo po hišah, kot rečemo, že nekaj dni pred Miklavževim večerom. Zadnja leta sem sicer dobila občutek, da gre za organiziran dogodek, saj vnaprej najavijo, kdaj se bodo oglasili, preden pridejo v spremstvu Miklavža in angelčka.
Ko sem bila osnovnošolka, se dobro spominjam, kako je stric Miha hodil z njimi. Bil je starejši od njih in neporočen. Verjetno mu je zato pripadla vloga spremljevalca. Nekoga so potrebovali, da jih je krotil, saj se je lahko hitro zgodilo, da so ušli z vajeti. No, kakšnega so tudi kje pozabili oziroma se je namenoma (ali pa tudi ne) izgubil. »Moli, moli,« se je slišalo po vasi, kadar so ujeli kakšnega otroka, ki jim je sledil ali jih izzival. Izzivati so si sicer upali tisti, ki so hitro tekli ...
Kljub temu da tu ne gre za srhljive maske in detajlne obleke iz živalskih kož, pripomočke, ki dejansko v gledalcu vzbujajo srh, smo se jih otroci bali. Predvsem hrupnega vzdušja, ki ga ustvarjajo, njihovega rožljanja z verigami in »bokanja«, kot pravimo na vasi njihovemu glasnemu dretju, že kar tuljenju. Fantje, ki so kot parkeljni sodelovali pri vseh pohodih, so bili potem velikokrat v naslednjem tednu brez glasu.
Najstrašnejši med parkeljni je bil seveda Lucifer. Njemu ni bilo ravno pametno prekrižati poti.
Do danes se je običaj že precej umiril, čeprav ne bi dala roke v ogenj, da si dve skupini parkeljnov iz sosednjih vasi ob srečanju ne bi skočili v lase … – tudi to je neke vrste tradicija.
Pomen ostaja skozi leta enak: v času, ko parkeljni hodijo od hiše do hiše, s svojo strašno podobo in rožljanjem opozarjajo otroke, naj bodo pridni. Na Miklavžev večer obiščejo predvsem hiše z otroki v družbi Miklavža in angelčka, ponekod je teh tudi več. V tem večeru je kontrast med Miklavžem in angelčkom na eni strani ter parkeljni na drugi še posebno izrazit. Medtem ko Miklavž in angelček nagrajujeta pridne otroke, parkeljni z grožnjami opozarjajo, da morajo biti otroci tudi v prihodnje dobri.
Kot otroke nas simbolika likov ni kaj veliko zanimala. Predvsem nas je zanimalo, kaj nam bo Miklavž prinesel. Je pa res, da so bili takrat »tavelika milka«, kakšna pomaranča in rožiči že dovolj.