Z leve moderatorka Jerca Kozelj, mati otroka z Downovim sindromom Simona Posavec, predsednica Zveze Sožitje Branka Perne, Mira Potokar, nekdanja podpredsednica Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, in varuh človekovih pravic Peter Svetina / Foto: Tina Dokl
V družbi je vedno več nestrpnosti
Pot do bolj vključujoče družbe vodi prek ozaveščanja, solidarnosti in zagotavljanja enakih priložnosti za vse. To je bil skupni poudarek okrogle mize o diskriminaciji in predsodkih, ki jo je organiziral Zavod ZRIPS.
Kranj – V Mestni knjižnici Kranj je pred kratkim potekalo odprtje razstave Nasmehi, ki odpirajo srca. Dogodek, ki ga je organiziral Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje – ZRIPS, je popestrila okrogla miza z naslovom Diskriminacija in predsodki – kje smo danes. O diskriminaciji, predsodkih in osebnih izkušnjah so spregovorili Peter Svetina, varuh človekovih pravic, Branka Perne, predsednica Zveze Sožitje, Mira Potokar, dolgoletna podpredsednica Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, ter Simona Posavec, predstavnica staršev oseb z motnjo v duševnem razvoju. Pogovor je moderirala Jerca Kozelj, zbrane pa je nagovoril in pozdravil tudi kranjski župan Matjaž Rakovec.
Peter Svetina je pogovor začel z osnovno razlago pojma diskriminacija: »Diskriminacija pomeni, da je nekdo obravnavan drugače na podlagi njegovih osebnih okoliščin – spola, vere, rase, invalidnosti in podobno. Na žalost ugotavljam, da je diskriminacije vedno več, predvsem zaradi naraščajoče nestrpnosti in egoizma v družbi.« Poudaril je pomen ozaveščanja o tem, kdaj je neka situacija diskriminatorna in kdaj ne. »Če na semaforju sveti rdeča luč in moram počakati, to še ne pomeni, da sem diskriminiran. A ko ljudje zavračajo gradnjo doma za upokojence ali osnovne šole v svoji bližini, ker 'kazijo pogled na hribe', to jasno kaže na nestrpnost in egoizem, ki se skrivata za predsodki,« je opozoril varuh.
Kot je pojasnila Branka Perne, predsednica Zveze Sožitje, ki združuje starše oseb z motnjami v duševnem razvoju, se je v zadnjih desetletjih marsikaj izboljšalo. »Ko smo lani praznovali 60-letnico naše zveze, smo se zavedali, kako daleč smo prišli. A kljub temu se vedno znova borimo, da se naši otroci ne bi znašli na robu družbe. Pomembno je, da se zavedamo, da drugačnost ne pomeni manjvrednosti,« je dejala. Poudarila je, da pri mladih ne opaža predsodkov do drugačnih, kar vidi kot spodbuden signal za prihodnost.
Mira Potokar, tudi dolgoletna direktorica podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Želva, je spregovorila o pomembnosti zaposlovanja invalidov. Poudarila je, da v podjetju verjamejo v potencial vsakega posameznika, ne glede na njegovo invalidnost. »Naš moto je, da smo drugačna priložnost,« je dejala in dodala, da delo z različnimi strukturami zaposlenih zahteva veliko truda, še posebej pri vzpostavljanju notranje kulture in odnosov.
Simona Posavec, mati fanta z Downovim sindromom, je delila osebne izkušnje. »Prave diskriminacije nismo občutili, prej bi rekla, da smo naleteli na nestrpnost in sprenevedanje.« Delila je zgodbo sinove sošolke, ki se je igrala v peskovniku, nakar je dedek otrok, s katerimi se je igrala, te otroke, torej svoje vnuke, odpeljal, da se ne bodo česa nalezli. »Isti gospod, znan politik, je kasneje javno govoril o pomenu sprejemanja drugačnosti. To sprenevedanje me je šokiralo,« je povedala. Dotaknila se je tudi trenutkov ob rojstvu otroka. »Ko se je Matej rodil, me je osebje v porodnišnici vprašalo, ali ga sploh želim obdržati. Takrat sem občutila največ predsodkov,« je priznala.
Dogodek se je zaključil z mislijo, da je ključ za odpravo diskriminacije v spremembi odnosa in večjem sprejemanju drugačnosti. Razstava Nasmehi, ki odpirajo srca pa v kranjski knjižnici vse do 10. januarja ostaja kot opomnik, da prav vsak nasmeh lahko pripomore k bolj vključujoči družbi.
