Sirija, velika zmeda

Prolog

Kako se je moglo v Siriji tako rekoč čez noč vse spremeniti? Razlago padca režima in portret zmagovalcev povzemamo po članku izvrstnega novinarja in komentatorja Branka Sobana. »Ko je leta 2014 takratni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič zaradi revolucije na Majdanu zbežal v Moskvo, je Bašar el Asad z zaničevanjem izjavil, da sam česa takšnega ne bi nikoli storil. Deset let kasneje se je zgodilo natanko to, zaradi česar je takrat z gnusom popljuval Janukovičevo potezo. Zdaj je tudi on na vrat na nos zbežal v Moskvo, ki mu je dvakrat rešila življenje. Najprej leta 2015, ko je Vladimir Putin z uničujočim bombardiranjem sirskih mest, zlasti Alepa, ustavil pohod opozicije na Damask. Drugič pa seveda prejšnji konec tedna, ko je Bašar el Asad tako rekoč zadnji hip – po skrivnih hodnikih pod predsedniško palačo – zbežal na varno. V Moskvo, kamor naj bi že pred padcem Damaska odletela tudi žena, v Britaniji rojena Asma, ki jo je revija Vogue nekoč opisovala kot »puščavsko vrtnico«. Z mamo sta takrat priletela tudi sin Karim in hčerka Zejn. Najverjetneje konec novembra, ko je v Moskvo pripotoval tudi sam predsednik Asad, a se je potem vrnil v domovino. Takrat je opozicija že začela svoj pohod proti Damasku. Starejši sin Hafez je v Moskvi že dalj časa, saj naj bi tam pred kratkim zagovarjal doktorsko disertacijo.«

Kdo so zmagovalci

Kdo so akterji bliskovitega pohoda na Damask, v katerem je padel krvavi in zločinski režim rodbine Asad? »Zdajšnja ofenziva na Damask ima korenine v državljanski vojni, ki se je začela z arabsko pomladjo leta 2011 in se ni praktično nikoli končala. Prestolnico, pred tem pa tudi druga mesta (Alep, Hama, Homs), je Asadovega režima v nepričakovanem blitzkriegu rešila Organizacija za osvoboditev Levanta – Hajat Tahrir al Šam (hajat v arabščini sicer pomeni tudi življenje) pod poveljstvom mladega, 42-letnega karizmatičnega Abuja Mohamada al Džolanija. Rojen je bil kot Ahmed Husein al Šara. Prvih sedem let je preživel v Savdski Arabiji, kjer je oče delal kot naftni inženir. Potem so se vrnili v Damask, kamor je ded moral oditi po izraelski okupaciji Golana. Džolani pravi, da ga je kot mladeniča najbolj radikalizirala palestinska intifada. Leta 2003 je krenil v Irak, da bi se boril proti ameriški okupaciji. Ko so ga Američani ujeli, je pet let presedel v zaporu Camp Bucca, ki je postal inkubator džihadističnih voditeljev. Njegova Hajat Tahrir al Šam (HTS) je imela korenine v Fronti Nusra, ki je bila uradna podružnica Al Kaide v Siriji. Toda Nusra je leta 2016 pretrgala vse stike z Al Kaido in si nadela novo ime Džabhat Fateh al Šam (Fronta za osvoboditev Levanta). Leto kasneje se je združila še z nekaterimi drugimi frakcijami, ki so sodelovale v državljanski vojni, in si nadela zdajšnje ime. In pragmatično spremenila tudi taktiko, saj se je začela ukvarjati s temami, pomembnimi za Sirijo, kot so lokalna uprava, ekonomija in človekoljubna pomoč. Svojo bazo je imela v Idlibu na severozahodu države, ob meji s Turčijo, ki je (ne)prikrito pomagala upornikom. To območje je postalo država v državi. S svojo vlado, ki se je povezovala z mednarodnimi človekoljubnimi organizacijami, in svojo vojsko, ki se je šolala v novi vojaški akademiji. Al Džolani je za pohod proti prestolnici izbral najbolj primeren trenutek. Glavna zaveznika Asada – Rusija in Iran – sta bila močno oslabljena. Rusija zaradi vojne proti Ukrajini, Iran (in Hezbolah) zaradi uničujočih izraelskih napadov. Sirska vojska je bila demoralizirana. Vojaki in častniki so množično bežali iz nje. Ekonomija je bila v katastrofalnem stanju. Vrednost lire je dramatično padala. Korupcija se je razbohotila do skrajnosti. Uradna sirska oblast je denimo z ilegalno trgovino z amfetaminu podobnim stimulantom captagonom, ki ga največ uporabljajo vojaki, zaslužila več kot z vso uradno in legalno trgovino skupaj. Glavni trgovec z mamili je bil prav Bašarjev brat Maher, ki je z milijardami dolarjev zdaj izginil neznano kam …« (vir: Branko Soban, Fotografije predsednika Asada uporabljajo kot predpražnik, Delo, Sobotna priloga, 14. 12. 2024)

Kaj sledi

Kljub »veliki zmedi« je za zdaj jasno vsaj dvoje: da sta velika poraženca sirskega dogajanja Rusija in Iran, velika zmagovalka pa Turčija. Glavno vprašanje pa je, ali bo zmagovalna koalicija zmogla vzpostaviti nek novi red. To se bo pokazalo že v novem letu 2025. V EU, kamor se je zatekel velik del beguncev iz Sirije, si želimo, da bi v Siriji nastale razmere za vrnitev teh ljudi v varno in obnovljeno domovino.