Še vemo za ponižnost?

Z iztekajočim se letom 2024 se svet – predvsem tisti njegov del, ki mu rečemo človeška civilizacija – ne more ravno pohvaliti. Zdi se, da mu gre še slabše kot leto poprej in je z vsakim naslednjim dnem bližje nečemu, čemur niti še ne vemo imena. Človeštvo je v zadnjem desetletju zašlo v resne težave in namesto da bi jih – v svoji zgodovini še nikoli bolj znanstveno in visoko tehnološko razvito, kot je zdaj – poskušalo na civiliziran način odpraviti ali vsaj omiliti, si v nahrbtnik aktualnega časa nalaga vedno nove in nove probleme.

V svetu je ta čas več deset vojaških konfliktov, mnogi izmed njih trajajo že leta, grožnje in napovedi o odpiranju novih, še brutalnejših in vedno bližjih delu sveta, v katerem živimo, so zlovešče. Kljub neštetim konkretnim primerom tudi v ne tako daljni preteklosti lahko ugotovimo le, da se zgodovina vedno znova ponavlja in se žal iz nje spet nismo ničesar naučili. Kot da nismo sposobni razločiti med dobrim in zlom, med prav in narobe, razumnih odločitev pa ne znajo ali ne zmorejo sprejeti niti voditelji držav oziroma v njih od nas ljudi legitimno izvoljene oblasti. Morda zato, ker sta običajno v ospredju zgolj lastni interes in korist na kratek rok, ne pa obstoj in ohranitev širše skupnosti.

Smo pozabili na ponižnost? Ne pokornost, če ste morda pomislili nanjo, gre za ponižnost v odnosu do sočloveka, do skupnosti, do narave in planeta, ki nas gosti, in predvsem ponižnost do samega sebe in lastnega uspeha. Po zadnji zmagi v smučarskih skokih je naša odlična športnica dejala, da je zmagala na njej ljubi skakalnici, a še zdaleč ni preizkusila čisto vseh, ki sledijo. »Saj še nisem čisto izkušena tekmovalka,« je izjavilo dekle, ki je lani pri komaj 19 letih zmagalo v skupnem seštevku svetovnega pokala v ženskih smučarskih skokih. Gre za ponižnost do tega, kar počne in v čemer je tako uspešna. V nasprotju z njo imamo recimo najbogatejšega zemljana, ki zato, ker je bajno bogat in bo kmalu blizu vzvodov oblasti v eni najpomembnejših svetovnih velesil, vehementno v živo in po družabnem omrežju, katerega lastnik je, daje svoje »pametne nasvete« vsemu svetu. Ker jih lahko in besede ponižnost ni (več) v njegovem besednjaku.

Zato podpisanega včasih prevevajo občutki žalosti in brezupa, spet drugič so moje misli radostne, polne upanja in optimizma. Tako sem pred božičem stopil iz pekarne in podzavestno pridržal vrata neznanemu kolesarju zrelih let, kot da bi mu namenil vstop s kolesom v lokal. Ob opravičilu, le kako sem pomislil na to, je mož odvrnil: »To vam je velevalo srce, zato ker ste prijazen človek.« Če to ni dobra popotnica za optimističen pogled v leto 2025 ...