Opomin iz Auschwitza

27. januarja 1945

Predočimo si naslednji prizor: »Tistega januarskega dne pred 80 leti, ko so se vojaki sovjetske armade po večdnevnih bojih prebili do prostora, kjer je stalo koncentracijsko taborišče Auschwitz, se je že mračilo. Pojavili so se v belih markirnih oblačilih. Zadnjim preostalim taboriščnikom, ki jih nacisti zaradi oslabelosti niso nagnali na evakuacijski 'marš smrti', prav tako jim jih zaradi naglice ni uspelo pobiti, so se zato sovjetski vojaki zdeli kot duhovi. Podobno nadrealističen pogled so doživeli vojaki, ko so pred sabo zagledali stotine nepokopanih trupel, ogromne stavbe, razstreljene krematorije in do kosti shujšane taboriščnike.« (Ana Svenšek)

Pripoved zgodovinarja

Zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je eden od številnih pričevalcev, ki so bili ob 80-letnici osvoboditve Auschwitza povabljeni k pripovedovanju o tem strašnem fenomenu. Navajamo nekaj odlomkov iz njegove pripovedi. Kako so za Auschwitz izvedeli Slovenci? »Slovenci niso vedeli za Auschwitz, dokler se tam niso znašli. To ni bila splošno znana tema. Vedelo se je za taborišča, saj so ob ustanovitvi taborišča Dachau o tem poročali tudi časopisi. Sam koncept taborišč je bil poznan. Tudi v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) se je govorilo, da bo nekdo šel v Jasenovac, in se je vedelo, da to ni nič dobrega. Pojem je bil poznan, predstava o tem, kakšna so ta taborišča, pa ni bila jasna. Vedelo se je, da je treba prisilno delati, da je slaba hrana, o plinskih celicah in množičnem umiranju pa ne. Tudi če so pozneje slišali o tem od ljudi, ki so pobegnili, je bilo to tako neverjetno, da si niso mogli predstavljati razsežnosti …« Zaradi velike smrtnosti je bil Auschwitz edino nacistično koncentracijsko taborišče, v katerem so vsem registriranim taboriščnikom na levo podlahet vtetovirali taboriščno številko. »Pogosto slišimo stavek: V taborišču so samo številka. In to je držalo. Šlo je za globlji pomen kot samo to, da niso znali izgovoriti priimkov vseh različnih narodnosti. Šlo je za razčlovečenje, taboriščnik ni imel svojega imena, bil je le skupek neosebnih številk. Te so bile običajno prišite na njegovo taboriščno obleko. Če je umrl, so jih odparali, obleko dali drugemu z drugimi številkami, truplo pa odpeljali v krematorij in ga upepelili. V Auschwitzu pa jim zaradi ogromno umrlih na dan ni uspelo spremljati, iz katere skupine taboriščnikov je katero truplo, zato so ljudem številke tetovirali. Tako so jih lahko razvrstili in kontrolirali tudi, ko so jim slekli obleke …« Po mnenju zgodovinarja Hajdinjaka je Auschwitz najbolj poveden primer nacističnega nasilja, kjer so na enem mestu zbrane vse oblike zatiranja: »Auschwitz je bil tako velik sistem, da je združeval vse – koncentracijsko taborišče, uničevalne celice, taborišče za vojne ujetnike, taborišče za civilne prisilne delavce, organiziran so imeli tudi del taborišča, kjer je veljal blažji režim, saj je bil namenjen za oglede predstavnikov Rdečega križa, ki so bili kot inšpekcija. Taborišča so bila tudi drugod, a le na tem kraju je bilo zbrano vse. Če moramo izbrati ključno točko nacističnega nasilja med vojno v Evropi, je to po mojem globokem prepričanju Auschwitz.« (Vir: članek Ane Svenšek na MMC RTV SLO) Gornji navedki so le fragmenti. Zato priporočam ogled razstave, ki omogoča uvid v celoto dogajanja: »Tu se je smrt utrudila do smrti« in »Bili smo zgolj številke, ki so nas lahko črtali, kadar so hoteli«. To dvojno razstavo si lahko prav zdaj ogledate v Gorenjskem muzeju v Kranju, do 2. marca 2025.

Oživljanje poraženega fašizma

V Auschwitzu so umorili več kot 1,1 milijona ljudi, tudi 1300 Slovencev. Nacisti so med drugo svetovno vojno umorili šest milijonov evropskih Judov. Osem desetletij po koncu holokavsta so judovska država Izrael in njeni voditelji na Meddržavnem sodišču (ICJ) v Haagu obtoženi genocida nad Palestinci. Najbolj skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se v mnogih državah krepijo politične sile, ki se same priznavajo za dedinje fašizma in nacizma, ki sta bila poražena leta 1945. Fašizem je »politična ureditev, ki temelji na diktaturi, kultu osebnosti, nestrpnosti do drugače mislečih, šovinizmu, rasizmu in agresivni zunanji politiki, med obema vojnama in med drugo svetovno vojno, zlasti v Italiji in Nemčiji«. Nacizem pa je »nemški fašizem, za katerega je značilen izrazit rasizem in antisemitizem«. (Fran) Več kot očitno je, da lahko v teh opisih vsaj delno prepoznamo mnoge aktualne osebe, vlade in stranke po vsem svetu. Lahko bi naštevali imena, a najbrž ni potrebno …