Neizmerna srčnost ljudi

Ko sem nekaj dni po tem, ko sta sredi decembra odjeknili novica in prošnja za pomoč Maticu, vstopila v hišo v Virmašah, kjer živijo Tadej, Živa, Matic in njegova brat Gašper ter sestra Ajda, so me ob pogovoru z Živo in Maticem večkrat oblile solze. Več kot dva milijona evrov sredstev, ki jih je treba zbrati v čim krajšem času, se je takrat zdela nepredstavljiva vsota.

V zgodbi, ki sem jo napisala takrat, sem zapisala: »'V bistvu ste se razgalili do kosti, od družine, za katero večina misli: saj tem pa kar dobro gre, pride potem do razkritja krute realnosti,' ji porečem. 'Ampak bo, ta denar se bo nabral,' razmišljam in jo bodrim. Takrat se oglasi Matic, ki se igra in z enim ušesom posluša najin pogovor: 'Bo, bo …'«

Nisem prepričana, ali smo takrat zares verjeli, da se bo denar nabral. Nepredstavljivo je bilo tudi ugibati, v kolikšnem času, če sploh. Pravzaprav so se Matičevi starši podali v popolnoma neznane vode. Morja. Oceane. Predvsem pa je nad celotno situacijo ves čas prežal čas, ki naj bi sicer celil rane, a v tem primeru je predstavljal preteče kruto dejstvo, da se izteka, saj se Maticu bolezen iz dneva v dan poslabšuje.

Kako je skupaj stopila celotna Gorenjska, predvsem pa Matičeva Škofja Loka. Ko sva se zadnjič pogovarjala z Nejcem Jelenom, predsednikom Društva Viljem Julijan, mi je rekel, da je ganjen nad tem, kakšna pripravljenost pomagati se je zgodila v Škofji Loki. »Osem let že to delam, pa česa takega, da so ljudje tako stopili skupaj, še nisem doživel.«

Škofja Loka, okoliške občine, širša Gorenjska, cela Slovenija je bila seznanjena z Matičevo zgodbo in praktično ga ni bilo človeka, ki ne bi podaril vsaj kakega evra. Tudi bralci Gorenjskega glasa in njegovih prilog so prispevali velik del sredstev. Posamezniki, podjetja, društva, organizacije so štiri mesece stikali glave, kakšen dogodek organizirati, da bi privabil čim več ljudi, da bi se kupček denarja še povečal.

In se tudi je večal. V začetku tega tedna pa je odjeknila težko pričakovana vesela novica: denar je zbran, Matic odhaja na zdravljenje! Prva misel mnogih je bila, da nam bo na nek način zdaj kar nekaj manjkalo, saj smo resnično dihali z njim vse te mesece. Ampak hkrati se je vsem odvalil velik kamen od srca. Kakšen balvan se je moral odvaliti šele Maticu in njegovi družini.

Lahko le upamo, da bo zgodb, kot je Matičeva, v prihodnje čim manj in da bo v primeru redkih bolezni, ki jih ima na žalost v Sloveniji kar nekaj otrok, denar za zdravljenje posredovala država. Pogum Matičeve družine in neizmerna srčnost vseh ljudi, ki so prispevali za njegovo zdravljenje, pa naj ostane navdih za vse.