Kuosuva Ani – vedno iskrena do sebe in publike

Poljane – V Kulturnem društvu dr. Ivan Tavčar Poljane so minulo nedeljo pripravili spominski večer z naslovom »A se spounete Kuosuve Ani?«. Anica Berčič oziroma Kuosuva Ani se je ne le Poljancem, ampak tudi širši slovenski javnosti vtisnila v spomin predvsem s svojimi interpretacijami močnih žensk iz Tavčarjevih del. Vživela se je v vlogo Mine iz Ravbarskega cesarja ter blestela kot Luca iz Cvetja v jeseni in Meta iz Šarevčeve slive.

»Anica iz Poljan – vsem poznana igralka, ki ne potrebuje priimka. Nikjer drugje ne bi mogla uspevati tako, kot je tu, kjer so doma njeni liki, v katere se je tolikokrat preoblekla in se prepuščala njihovim čustvom. Skupaj z njimi je zrasla v neponovljivo igralko Anico iz Poljan,« so spomnili v uvodu v spominski večer, na katerem so spomine nanjo obujali njeni dve hčeri in sin ter nekdanja sodelavca Andrej Šubic in Majda Debeljak. Za petje in igro jo je že v zgodnjih otroških letih navdušil oče, prav tako amaterski igralec, tako da je že pred vstopom v osnovno šolo navdušeno prepevala, recitirala in nastopala v otroških igricah. Leta 1952 se je včlanila v Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane in sledila je njena prva večja vloga Ciganke v Rokovnjačih, kar so označili za začetek njene zrele ljubezni do gledališča. Najbolj znana je bila po vlogi Luce iz Cvetja v jeseni, za katero je prejela tudi zlato Linhartovo priznanje. »A vedno je govorila, da sta zadovoljno občinstvo in hvaležen aplavz zanjo največji nagradi,« so spomnili in dodali, da je bila v svojih vlogah vedno iskrena do sebe in publike, ki se je ni nikoli naveličala. Večino vlog je odigrala v domačem poljanskem narečju in tako pripomogla k njegovemu ohranjanju. Od vseh vlog, so še dodali, pa je bila najraje Šarevčeva ​Meta. »Besedilo Šarevčeve slive je bilo zanjo sveto, ponavljala ga je kot molitev – ob delu na vrtu, zvečer v čakanju na spanec, zjutraj ob prebujanju …« je pojasnil režiser Andrej Šubic in dodal, da mu je nekoč zaupala, da bi jo lahko zaigrala kadarkoli, tudi če bi jo zbudili sredi noči.

V svojem ustvarjalnem obdobju je Anica Berčič sodelovala z različnimi režiserji in se je kot igralka znala pustiti voditi vsakemu, so še poudarili. »Profesionalni Igor Torkar jo je učil improvizacije, dosledni Miran Herzog počasnega študiranja, veliko pa je pridobila tudi od amaterskih režiserjev Andreja Šubica in Majde Debeljak.« Andrej Šubic je poudaril, da je vsakokrat, ko je imela priložnost stopiti na oder, to storila brez kančka omahovanja. »Lačno je čakala na nastope in brez zadržka obljubila sodelovanje komurkoli in v kakršnikoli vlogi.« Tudi Majda Debeljak je pritrdila, da si je Anica Berčič vedno zelo želela novih vlog. »Nekoč me je kar sama prosila, če bi zanjo priredila eno od črtic iz cikla Med gorami,« se spominja, kako se je začelo njuno ustvarjalno sodelovanje. Priznala je, da se je vedno čudila, kako presenetljivo hitro se je naučila besedila in igre. Na to vprašanje je Anica Berčič v šali odgovarjala: »Ko vihtim kuhalnico, zraven še svoj jezik.«